Avtor: Metod Smolej

V soboto sva šla z Markom pogledat v Tamar, če je še kaj ledu. Glede na napoved po nočni ohladitvi in pričakovani gužvi, sva se, tudi po predlogu bolj izkušenih članov našega odseka, odločila za bolj pozen štart. Odhod iz Jesenic je bil ob prijazni 11. uri, sonce je že močno pripekalo. Po poti do doma v Tamarju je bilo polno ljudi, pri slapovih pa ni bilo videti nikogar. Za ogrevanje sva se zapodila v Slap nad votlino. Prav dober led, čeprav v votlini že teče voda. Ko sva to zlezla pa Centralc. Je kar šlo, za stopit je dovolj stopničk, za haklat pa se tudi kaj najde. Štartala sva iz desne strani, kjer je zgledalo malo lažje. V glavnem je bilo vse super. Uspešno sva ga zborbala. Led je vrhunski, vmes se najde tudi pas putrčka. Na koncu pa še obvezna analiza, tokrat, zaradi hude dehidracije kar dve – ena že v Tamarju, druga pa v Kranjski Gori.

V soboto sva bila z Gregom v Rušici. Plezala sva Direktno smer. Z nekaj težavami sva bila v 1,5 ure na dostopu pod steno. Stena Rušice od spodaj zgleda široka in visoka, zame, ki tam še nisem plezal, pa kar zastrašujoča. Na srečo sva imela s seboj odlično skico ( Beni hvala ), s pomočjo katere je vse potekalo lažje. Ko sva našla vstop iz melišča do stene je vse potekalo brez problemov. Smer poteka po izraziti zajedi, ki se je skoraj ne da zgrešiti. Je res lepa in čisto nič pretežka. Za stopit in prijet je tudi v zajedi kar nekaj, splača pa se s seboj vzeti kakšnega frenda in pa kakšen klin za vsak slučaj. Skala je na nekaterih mestih res kompaktna, drugje pa se je le treba malo pazit. Na vrhu greš levo do velikega suhega macesna in še malo naprej do macesna, kjer je spust po smeri Aga. Na melišču se nama ni ljubilo do poti, ki pelje nazaj do bivaka Pod srcem, zato sva jo rinila naravnost navzdol v ruševje. Napaka, borba z vejami je bila najbolj naporen del dneva. Veva za drugič.

Plezala sva cca 4 ure, v celi steni pa sva bila sama. Bilo je odlično.

Plani za soboto so bili čisto drugačni, na koncu pa smo se odločili za Jz raz Mangarta. Trije tam še nismo bili, Mare pa je bil že večkrat. Štart od doma ob šestih, na sedlo smo prispeli okoli osme ure. Po melišču do vstopa in že gledam, kje je sonce. Na začetku malo nohta, potem pa je z vsakim raztežajem bolje. Na vrhu je bilo že pošteno vroče. Smer ima sedem raztežajev, najlepša sta četrti in peti. Navrtana je skoraj tako, kot da bi bili v plezališču. Potrebuje se komplete in par frendov za psiho. Ponuja dobro skalo in zmerno težavnost. Na koncu se priključi Slovenski smeri. Ker na vrhu nekateri še nismo bili, smo zmogli tudi ta del poti. Nazaj smo šli po Italijanski smeri. Dehidracijo smo izdatno premagali šele zvečer ob analizi celodnevnega dogajanja. Plezali Robi, Nanika, Mare in jest.