Avtor: Matic Košir

Prejšnji teden sem se udeležil tabora za perspektivne alpiniste, ki naj bi potekal v Dolomitih. Ker pa je napoved kazala slabo smo začetek prestavili v Triglav.

Z Nejcem Klemenčičem sva plezala Peternelovo smer. Smer me ni preveč navdušila čeprav ni grda, precej je lažjega terena. Edina dva težka cuga pa nista nek presežek težavnosti in lepote. Pričakoval sem precej več od smeri, je pa vsaj ambient odličen. Zvečer smo v Kranjski Gori šli pogledat gasilsko veselico in prespat k Sari.

V nedeljo smo se počasi odpravili v nevihtne dolomite. Za ponedeljek smo si zato izbrali krajše cilje v stenah Mesules nad prelazom Sella. Z Majo Jereb nisva našla izbrane smeri, zato sva kot rezervni cilj izbrala smer Brugger-Walde. Izvrsta smer po strmih počeh, v izredno strmi steni.

Za ponedeljek nama je z Mihom Kernom načrte prekrižala mokrota in sva spet plezala rezervne cilje. Najprej navrtano smer Icterus, nato pa Tissija v prvem stolpu selle. Sploh tissi se je izkazal za pravo odločitev, po poti sva pobrala zataknjenega frenda in  dve jebici. Včasih se splača vzet jebovadič v klasike.

Naslednja dva dneva smo zaradi slabega vremena preživeli v plezališčih. Napoved za petek in soboto je bila končno boljša. Z Nejcem sva v prvem stolpu Selle plezala navrtano smer Delenda Carthago, ki je bila uvod za naslednji dan, ko smo šli v južno steno Marmolade. Prespali smo na koči Falier in se naslednji dan precej zgodaj zapodili v steno. Z Majo sva plezala Don Kihota, spodaj smo družno prehiteli dv italjana, pa tudi zgoraj sva malo pohitela in bila po slabih sedmih urah na vrhu. Smer je izredno lepa, škoda edino da ni zgornji strmi del malo daljši. Je pa tatežek cug precej težji od poprečja in tudi za plus ali dva težji kot piše v vodničku (naj bi bil 7-). Gre pa za super oporno poč dolgo kar 55m. sestop je bil pa kar zahteven, saj je ledenik precej gol. Teniske in led pa niso ravno idealna kombinacija.

Večina je odšla domov, ali pa naprej, meni pa sta se pridružili Pika in Neli. Najprej smo se dva dni skrivali pred dežjem, nato pa 3 dni frikali. Najprej v plezališču Capanna Bill. Tu se pleza po rahlo položnih ali rahlo previsnih ploščah, težavnosti od 6b-8a. Meni je uspelo v drugem poizkusu preplezati vzdržljivostno Trilly 7b, Neli pa je uživala v lažjih smereh.

Drugi dan sva se navijala v precej previsni Malgi Ciapeli nad kampom. Tu tudi lahke smeri 6a,6b niso za podcenjevati, saj visijo skoraj pod 30timi stopinjami. Zadnji dan pa smo se na poti proti domu ustavili pod falzaregom v plezališču Sass de Beita, ki je vrhunsko družinsko plezališče, nahaja se na parih ogromnih balvanih, smeri so pa od 5b naprej. Imaš pa vse od položnih plat do 15 metrske strehe. Neli je spet uživala v 6bjih, meni pa je uspelo v parih poiskusih preplezati Blocco di Partenza, mojo prvo 7c.

Sedaj pa čakamo na ferajnovski tabor da gremo spet.

Včeraj sva šla z Nejcem Marčičem pogledat, če je smer res tako grda kot pravijo nekateri zapisi na internetu.

Začela sva zgodaj zjutraj od cestarske bajte in takoj zgrešila začetek lovske steze. Zato sva dostopala večinoma kar po strugi mlinarice kar je malo otežilo dostop.
Smer vstopi precej visoko po podrti štirki in po rampi v ogromno votlino. Ambient je veličasten, skala pa slaba in polna zelenjave. Vmes naju je še presenetil skok, ki ni narisan na skici in ga je treba preplezat navzdol, težak je pa za  dobro IV. Ksneje gre smer levo po gredini, skala pa je vedno boljša. Vmes je sicer še en podrt del, ki pa je lahek.

Po lažje, delu sva priplezala v območje velike zajede, tam se stena postavi res pokonci, skala pa postane super. Preseneti že prvi cug, tam sva se spraševala dače je to V+, kakšna bo potem šele VII. Kasneje se je izkazalo da so ocene na skici za vsaj + ali dva prenizke. Zajedi slediš čez prvi detajl, po strmih počeh prideš pod velike strehe in se jim umakneš levo na raz. Tukaj sva že mislila da sva čez težave, naj nebi bilo težje kot V. Je pa bilo na skici narisanih sumljivo veliko klinov in zraven oznaka A1. Izkazalo se je, da naju čakata še dva težka cuga, Izpostavljenost je nora, strmina pa ne popušča do vrha. Težkega dela je za 9 cugov.

V sestopu sva udela pot in bila z vrha v dveh urah pri avtu.
Smer pa ni grda, daleč od tega. Spodaj je treba biti pazljiv, ker so lažji cugi zelo krušljivi, zgoraj je pa smer odlična. Treba je biti navajen na spremenljivo skalo in ne smeš pustiti da ti krušljiv začetek pokvari vtis strmega dela. Klinov je na strmih delih veliko, v lažjih pa nič. Midva sva dodala še  štiri.

Slik pa ni, ker sem pozabil dat kartico iz računalnika v fotoaparat.

Včeraj sva z Marijo Jeglič (AO Matica) plezala v Sfingi. Dostopila sva prek skalaške in zlatorogovih polic. Ob pogledu na amfiteater nisva bila popolnoma prepričana da bo šlo do pod stene, saj je tam še kar nekaj snega. K sreči ga zjutraj obsije sonce in je dovoj mehak da se da varno čez brez zimske opreme.
Vstopa v smer ni težko najti, saj ga označuje privezano kladivo. Začne se precej položno čez plate in skozi kamin. Nad kaminom me je zavedel klin ki kaže naravnost, tako da sva si začinila enega izmed lažjih cugov. Nad podstavkom se stena postavi pokonci in 3 cuge je smer kar konstantna in strma. Detajl smeri  je prvi stm cug, najlepša pa se mi je zdela zadnja težka zajeda. Smer je lepa, škoda edino da strm del ni daljši.

V torek sva z neli plezala hit poletja- deževno smer v NŠG. Sva že plezala tudi kaj lepšega. V sredo pa z Šteblajem zajedo v NŠG. Sam sem jo plezal prvič, smer je prava lepotica z odlično skalo.

Danes je pa prišel čas za eno bolj orenk turo. Z Nejcem Marčičem sva se podala v severno steno luknje peči. Imela sva sicer klasični plan, a naju je čuden vris v vodniku VJA zapeljal preveč desno. Kmalu sva naletela na nekaj klinov pa sva mislila da sva v pravi smeri. Tam kjer se stena postavi pokonci pa sva hitro odnehala, saj je poleg velikega bloka na vstopu v zajedo v tej viselo nekaj vponk, gurten in celo cela lojtrca. Očitno je nekdo padel že kar nekaj časa nazaj, ker oprema ni bila ravno sodobna. Zaradi varnosti in boljšega občutka sva prečila levo  v odprto steno in tam v dokaj dobri skali poiskala prehode na vrh strmega dela stene. Po nekaj poplezavanja sva dosegla PP in ker je bila ura šele 11 sva se po PP povzpela na greben in po grebenu na vrh Luknje peči. Sestopila sva v škrbino in po malo plezanja bila v enem abzajlu na rampi pod severno steno Rjavine.
Lepa tura, predvsem divja.
Prosiva vse, ki bi imeli kakršni koli informacijo kje sva lutala da povejo. skica in približen vris sta spodaj.

Danes sva z Igorjem Kremserjem (AAO) plezala Deržajevo smer v Mali Mojstrovki. Plan je bil sicer malo levo a sva zaradi poprha na policah raje šla kar naprej po grabnu. V grabnu je nekaj mokrega snega, skale so požlejene. Pri odcepu iz grabna, ko se začne strmo plezanje so pa skale suhe, le nekaj snega je po policah. Za zadnja dva raztežaja po razu sva se preobula v plezalke ker je bilo precej toplo.