Avtor: Matic Košir

Tale graben me je že nekaj časa matral. Sploh glede na opise, ki sem jih našel, kjer je pisalo, da je zadeva visoka 1200m (od začetka kačjega grabna) in da se da smučat. V ponedeljek, ko sva z Neli smučala iz Šitne glave, sem si zadevo malo bolj podrobno ogledal in se odločil, da bi se dalo. Upal sem samo, da ne bo pretrdo.

Modafinil(Provigil) generic Modalert (200 mg) is an analeptic drug, prescribed for narcolepsy, obstructive sleep apnea and shift work disorder. It works by altering neurotransmitters in the brain. Modafinil generic is a stimulant drug marketed as a ‘wakefulness promoting agent’ and is one of the stimulants used in the treatment of narcolepsy. Narcolepsy is caused by dysfunction of a family of wakefulness-promoting and sleep-suppressing peptides, the orexins, whose neurons are activated by modafinil.

Danes sva z Mihom Pintarjem, začela zaradi mraza malo kasneje iz 3 ovinka. Štartala sva kar po Kačjem grabnu, ker je iz ceste zgledal zalit. To se je izkazalo za napačno, kmalu sva naletela na 15m visok skok z slabim ledom nad katerim so visele rahitične sveče. Zato sva po polički prečila ven in se v območju letne poti povzpela do pravega začetka grape. Tam me je predvsem presenetilo to, da spodaj ni preveč strmo in da so razmere za smučanje užitne, čeprav je bil ta del poln plazovine. Spodnji, med 30 in 40 stopinj strami četrtini grape sledi izravanava, kjer je bolj položno, nad izravanavo pa je najbolj strm in ozek del (povprečno 45 stopinj). Nad tem delom pa je spet širše pa greben zgleda precej bližje kot je pa v resnici.

Iz škrbine je Miha, ki je bil brez smuča zaštartal proti dolini, jaz pa sem se počasi uredil za smučanje. Smučati sem začel na škrbini, kar ni bila dobra odločitev, saj je bilo prvih 5m samo 5-10cm snega. Tu čez sem nekako prišel z celimi smučmi, nato pa so bile razmere precej boljše. V grapi je vse, od napihanca do kolen, ki je dobro sprijet s podlago do skorje in trdega, grifig snega. Najbolj zoprn je bil vstop v strm del, kjer je bila skorja, ostalo je pa razen nekaj skritih min v obliki kamenja pod snegom in rodea čez plazovine šlo brez problema. Pod grapo sem v območju letne poti skozi gozd na smučah pritišal do cca. 1200m.

Lepa in zapostavljena tura, ki bi si zaslužila več obiska.

Danes se dan ni začel prav obetavno. Ravno ko sem si skuhal kofe prileti SMS od sosmučarja da se ne počuti dobro in da bo ostal doma. Ker nisem imal želje sam it na celodnevno turo sem takoj začel razmišljat o rezervnih ciljih. Zagato je rešila Doroteja z včerajšnjo objavo. Na ruzak sem spakiral še en cepin poklical Perota za razmere in pohitel proti Završnici. Tam sem se pripeljal skoraj do Tinčkove bajte, dal na noge pancarje in pogruntal da sem doma pozabil palice. Ni preostalo drugega kot da grem nazaj v dolino, v Moste, kjer mi je Darko posodil palice.

Nazaj v breg in proti snegu ki se začne pri lesi. Hitro sem napredoval do koče pri izviru završnice, kmalu nad njo sem se pa že usmeril proti Zeleniški smeri. Kmalu sem smuče zamenjal z derezami, na vstopu pa še dal čelado na glavo. Zeleniška je super narejena, dva skoka nista posebej zahtevna, najtežje je bilo prepričati smuče na ruzaku da se ne zataknejo v kaminu. Od iztopa smeri sem nadaljeval na vrh in odsmučal po centralni. Smučarija je bila bolj švoh, precej je treslo zaradi precej smučarjev za vikend, pa še odjenjalo ni nič in je bilo na parih mestih kar ledeno. Pod grapo sem zavil nazaj pod steno in splezal še Rožičevo (dopust je treba izkoristit), ki pa je po težavnosti podobna Zeleniški, le da ima malo manj strm a zato daljši skok. Iz vrha Rožičeve sem prek smokuškega plazu smučal v dolino. Tudi tam so razmere precej sprejemljive. Prva četrtina spominja na tankovski poligon, druga je bila odlična, tretja popolnoma ledena, zadnja pa spet super.

Super tura z malo boljšimi plezalnimi in malo slabšimi smučarskimi razmerami.

Z Mihom Pintarjem sva s v nedeljo ob malici pogovarjala, da bi bilo fajn it kam smučat. Pa nekam da se splača dopust jemat. Idejo sem dobil na facebooku (jebiga, internetni alpinist), po kratkem pogovoru z Rakarjem pa sem se odločil. Pridružil se nama je še Matevž in danes ob osmih smo se zbrli ob mostu čez Pišnico.

Spodaj lepo po cesti, v vznožju Kačjega grabna pa nas že čaka prebijanje čez plazovino. Pa misliš da je tahuje mimo, pa je nad plazovino pomrznjena gmajna polna podrtega drevja. Gozd postane kmalu prestrm za vzpon na smučeh brez srenačev, zato hodimo do vrha kačjega grabna peš. Nad grabnom se pa menjavajo vse možne oblike trdega snega, zato je potrebno smuči večkrat sneti. Približnp 350m pod vrhom pa gredo smuči itak na ruzak in dereze na noge. Tam nas je tudi obsijalo sonce.

Po dobrih 4rih urah na vrhu, začeli smo pa smučanjem cca 15m pod njim, ker je na vrhu že pobralo sneg. Vrhunske razmere so nas spremljale do vrha kačjega grabna, od tam pa malo mešano do doline. V gozdo bo sneg kmalu pobralo, zato je bilo tam potrebno nekaj previdnosti. Spodaj pa rodeo čez plazovino in smuk na pivo.

Če na kratko povzamem: super in dolga tura z odličnim smučanjem, je pa res strmo od začetka do konca in se je treba navzgor kar potrudit .

Po vplezavanju v Dolomitih (bo baje Matevž napisal prispevek), smo se danes z Neli in Majo Lobnik v iskanju suhe skale odpeljali v Karnijce. Naš cilj je bila sicer Lomastijeva smer v vzhodni steni Rosskofla (Cavallo di Pontebba). Ob prihodu na parkirišče in pogledu na mokre stene si nismo mislili da bomo sploh kaj plezali, vendar je sonce steno sproti sušilo.

Žal pa sta bila v izbrani smeri že dva ne preveč hitra italijana, zato smo se odločili za sosednjo Viaggio ad Uqbar, ki poteka po počeh in ploščah malo bolj levo.

Prvi cug je bil še malo vlažen, nato pa je bilo že vse suho. Smer odlikuje odlična skala in zračni prehodi. Sploh najtežji (VII-, 45m) je odličen, gre za prečko v strmi plošči. Varovanja je za vplezane dovolj, če bi pa plezali na začetku sezone bi se pa verjetno malo bolj tresel.

Ker je bila proti vrhu Neli že malo utrujena, smo zadnja dva raztežaja plezali po lažji smeri Guerrino di Marco (kasneje sem prebral da je to klasična povezava). Strmina stene pa kljub lažjim ocena ne popušča do izstopne rampe.

Steno priporočam vsem vplezanim, ki si želijo dobre skale in kratkega dostopa ter sestopa.

Sestop je dokaj kratek in udoben po ferati Contin.

Z Matevžem sva danes plezala kratko nemško z Zimmer-Jahnovim izstopom. Vstala sva precej zgodaj, da nebi bila pozna, nato pa po pravilu “ko rano rani, rano dan zajebe” na dostopu sledila npačni gazi in najprej vstopila nekje v območju Bavarske. Mislila sva pač, da sva dovolj levo, da bova do smeri prišla po daljši prečki v levo. Potem ko sva končno ugotovila napako, sva se vrnila nazaj in vstopila pravilno (ravno ob takem času, kot da bi vstala normalno).

Nemška se ne začne obetavno. Bolj malo snega pomeni, da prvi del plezaš bolj po skali. Je pa snega z vsakim metrom več in je večinoma super trd. Vmes celo tako, da so se delali talarji in bi lahko uporabljala celo ledne vijake. Nad nemškim turncem je stena lepo zalita, sneg pa malo bolj spremenljive kvalitete. Najslabši je ravno v detajlu. sestopila sva v Krmo.