Avtor: Matic Košir

Pretekli vikend sem bil na taboru v organizaciji KA pod Marmolado. V četrtek zvečer smo se dobili v Malgi Ciapeli in takoj zaštartali do koče Falier. Tam mo prespali in naslednji dan ob pol štirih odšli pod steno. Malo smo še počakali da se je toliko zdanilo da smo videli vstop in se zapodili v smeri. Z Nejcem Klemenčičem sva ob pol šestih vstopila v Gogno(VII, 800m). Smer je lepa in dolga. Najlepši in tudi najtežji del je zadnjih 400m smeri, ki poteka po strmem izpostavljenem razu, kjer težavnost ne pade pod 5+, zadnji štirje raztežaji pa so celo 7- in 6+. drugače me je pa najbolj navdušila konstantnost plezanja, ki v 30 raztežajih in 1100 dolžinskih metrov le za 150 metrov pade pod peto stopnjo. Sicer nikoli ni zelo težko, je pa treba vseskozi plezat. Plezala sva dobrih 8h.

Zvečer smo se odločili da se nam ne da cel dan počivat zato smo naslednji dan ob precej črnogorski uri (ob desetih iz kampa) odšli v selo plezat v strme stene Mesules. Plezanje neopremljenih smeri brez kladiva je precej pestro a je skala odlično. Smeri potekajo čez napične do rahlo previsne plošče s števinimi luknjicami. Z Mihom Kernom sva splezala smer Regenbogen(VII, 200m), ki poteka spodaj po ozkem kaminu, zgoraj pa prek strme plošče zavije v lažji svet. Smer je lepa in priporočljiva, naplezaš se pa kljub temu da je kratka. Na koncu sva pa še falila sestop in abzajlala. Tam me je Miha s kamnom zadel v komolec da mi je zrasla čedna buška in sem s strahom pričakoval nalednji dan.

Za naslednji dan so bile napovedane popoldnaske nevihte pa tudi mi smo že bili utrujeni, zato smo šli spet v selo. Ta dan sem plezal z Janezom Svoljšakom smer Franz(VII, 250m) v Meisules le des biesces. Smer je prva dva raztežaja bolj podobna Cinam, previsno z mnogimi šalcami. Kasneje pa kot ostale smeri v steni poteka čez zelo strme plošče. Ker me je komolec vedno bolj bolel je Janez plezal težje raztežaje naprej. Na koncu sem se potegnil za komplet v zadnji strehi, ker so bile bolečine prehude.

Drugače je bila pa na taboru super, naplezali smo se, spozanli nove ljudi in nore stene Meisules, ki zaradi narave plezanja niso ravno obiskane. Za Marmolado smo pa itak že vsi vedeli da je super.

Včeraj sva se z Nejcem Klemenčičem zmenila da greva plezat. Doma sem našel skico te pozabljene smeri, za katero mi je Pero povedal da je zelo lepa. Kljub težavam z vstajanjem sva bila ob spodobni uri pod steno. Dostop je res strm in zoprn. Ko sva videla barvo prvega raztežaja (živo rdečo) sva se že hotela obrniti a sva poizkusila in stvar sploh ni bila podrta. Še dobro da sva vztrajala, saj sva potem do vrha plezala v odlični skali čez nore prečke, previse, strehe… Najtežja sta tretji in peti raztežaj (ok VII-). Smer je pa vseskozi zelo pokonc, sploh zadnji kamin je zelo zanimiv. V smeri je okoli dvajset klinov, od tega 10 v petem raztežaju, ki je skupen z grapo. Edino krušljivo mesto v smeri je streha v drugem raztežaju. Zame ena lepših smeri v Julijcih. Varovanje je dobro a včasih malo bolj narazen, a ni problema, ker je skala res dobra.

Možno je da sva opravila šele 3. ponovitev in 2. prosto ponovitev smeri. Smer sta zlezla Knez in Cajzek leta 83, Pero Ramuš in Benjamin Ravnik sta leta 92 prva prosto ponovila smer. O drugih ponovitva nisem našel podatka.

Danes sva z Neli plezala v Triglavu. Glede na napoved sva se odločila za Nasmeh, smer v zahodnem delu, ki postaja moderna klasika. Smer je res lepa, zato jo priporočam vsem. Sploh četrti raztežaj mimo streh je fantastičen. V smeri sta dva klina in dva štanta na stikih z Wisiakovo. Drugače pa rabiš še set frendov in par klinov. Dež naju je zmočil pri klinu, slik pa ni.

Danes sva z Bojčem Hribernikom (AO Kranj) opravila prvo ponovitev smeri Sposojeni izziv (VII/VI 340m) v Debeli peči. Pristopila sva iz pokljuke, dostop je luksuzen, v uri in pol sva bila pod steno.
Smer že takoj na začetku pokaže zobe, saj je treba že na vstopu preplezati manjšo strehico. Sledi še en lažji cug, nato se pa začne zares. Smer je res konstantna, saj lažjemu vstopu sledi 6 zaporednih težkih cugov. Prva dva sta kar krušljiva, nato sledi en lažji, na vrhu pa kar trije izredno lepi in previsni cugi, večinoma po počeh v odlični skali. Prav pridejo frendi in klini. V smeri sva pustila dva jeseničana na štantih in profilca v detajlu. Plezala sva 5 ur in pol.