Levi steber, Rakova špica

Včeraj sva se z Nejcem Klemenčičem zmenila da greva plezat. Doma sem našel skico te pozabljene smeri, za katero mi je Pero povedal da je zelo lepa. Kljub težavam z vstajanjem sva bila ob spodobni uri pod steno. Dostop je res strm in zoprn. Ko sva videla barvo prvega raztežaja (živo rdečo) sva se že hotela obrniti a sva poizkusila in stvar sploh ni bila podrta. Še dobro da sva vztrajala, saj sva potem do vrha plezala v odlični skali čez nore prečke, previse, strehe… Najtežja sta tretji in peti raztežaj (ok VII-). Smer je pa vseskozi zelo pokonc, sploh zadnji kamin je zelo zanimiv. V smeri je okoli dvajset klinov, od tega 10 v petem raztežaju, ki je skupen z grapo. Edino krušljivo mesto v smeri je streha v drugem raztežaju. Zame ena lepših smeri v Julijcih. Varovanje je dobro a včasih malo bolj narazen, a ni problema, ker je skala res dobra.

Možno je da sva opravila šele 3. ponovitev in 2. prosto ponovitev smeri. Smer sta zlezla Knez in Cajzek leta 83, Pero Ramuš in Benjamin Ravnik sta leta 92 prva prosto ponovila smer. O drugih ponovitva nisem našel podatka.

 

Helba

Sicer sva imela z Neli drugačne plane, a sva se premislila zaradi precej zgodaj napovedanih nevht. Zato sva šla raje nekaj krajšega. Pod Helbo sva bila že precej zgodaj, vstopila sva ob pol osmih. Kar hitro sva napredovala, edino detajl sem prosto zlezel šele v drugem poizkusu. Ni mi čisto jasno kako sem to 4 leta nazaj zlezel na pogled po precej divji noči. Očitno sem bil takrat bolj vplezan. Nad prečko je pa še nekaj lepih zajed in zadnji cug ki pa kar preseneti. Glede na oceno (VI-) je kar težek in čuden s slabim varovanjem. Sestop po skalaški je bil zgodba zase, ker Neli ni navajena preveč sestopov po šodru. Zato sva spodaj naredila en abzajl več kot ponavadi (tri namesto dveh) in ravno ušla nevihti. Plezala sva dobre 4 ure.

Nasmeh

Danes sva z Neli plezala v Triglavu. Glede na napoved sva se odločila za Nasmeh, smer v zahodnem delu, ki postaja moderna klasika. Smer je res lepa, zato jo priporočam vsem. Sploh četrti raztežaj mimo streh je fantastičen. V smeri sta dva klina in dva štanta na stikih z Wisiakovo. Drugače pa rabiš še set frendov in par klinov. Dež naju je zmočil pri klinu, slik pa ni.

Sposojeni izziv

Danes sva z Bojčem Hribernikom (AO Kranj) opravila prvo ponovitev smeri Sposojeni izziv (VII/VI 340m) v Debeli peči. Pristopila sva iz pokljuke, dostop je luksuzen, v uri in pol sva bila pod steno.
Smer že takoj na začetku pokaže zobe, saj je treba že na vstopu preplezati manjšo strehico. Sledi še en lažji cug, nato se pa začne zares. Smer je res konstantna, saj lažjemu vstopu sledi 6 zaporednih težkih cugov. Prva dva sta kar krušljiva, nato sledi en lažji, na vrhu pa kar trije izredno lepi in previsni cugi, večinoma po počeh v odlični skali. Prav pridejo frendi in klini. V smeri sva pustila dva jeseničana na štantih in profilca v detajlu. Plezala sva 5 ur in pol.

Vplezavanje

Končno mi je ratalo prit do hribov. Z Neli sva se vplezavala v domačih hribih. Zjutraj sva se zakadila v Grande finale v NŠG. Bila pa sva dovolj pridna da sva že v drugem cugu užgala eno(težjo) varjanto. Čudno naložen previs mi je dal vetra in cel čas sem se spraševal kako bo zgoraj. Ko sva prišla nazaj v smer sva našla odlično skalo in raznoliko plezanje. Sploh zadnji raztežaj po razu je fantastičen. Ker pa sva imela še nekaj časa pa sva šla še v kamenkov kamin in prišla do avta ravno ko se je nad mojstrovko razbesnela nevihta.