Avtor: Matic Košir

Ker imam jaz še nekaj lanskega dopusta, Matevž pa je tudi frej, sva se za ponedeljek zmenila da greva nekaj splezat. Nisva imela nobene pametne ideje, zato naju je iz zagate rešil Tadej Krišelj, ki je predlagal južno steno Dolkove špice.

Tako smo štartali že zgodaj iz vrat in po dobrih dveh urah stali pod smerjo Svileni strah (VII-/VI-, 300m). Smer se začne zelo obetavno z strmimi zajedami in kamini, ki nas v štirih raztežajih pripeljejo do uravnave v grebenu. Tam smo se za krajši čas razvezali in odplezali še do zadnjega raztežaja čez strmo glavo. Tam nam prehod, ki sta ga izbrala Anja in Peter ni bil nabolj všeč, zato smo na konec strmega dela stene izplezali po poči bolj levo, cca. VI.

Do vrha nas je ločilo še nekaj grebena, kjer je nadebudni pripravnik za vodnika še povadil vodenje na kratki vrvi in naju z Matevžem kot gosta varno dostavil na vrh.

Sestopali smo na rdečo škrbino in proti jugu. Za sestop je obvezna zimska oprema.

Smer priporočam vsem, ki bi si zaželeli kratke smeri z dobro skalo in dolgim dostopom.

Pejšnji petek sva z Neli otroke že skoraj tradicionalno odložila pri noni in odšla plezat v Arco. Glede na vplezanost nisva pričakovala preveč a sva se v štirih dneh pošteno naplezala.

V soboto sva plezala v predostenju ogromne stene monte Casali smer Hasta siempre comandante (6b+(6c), 400m). Za smer sem od vseh slišal samo pohvale, pa tudi da je malo podcenjena. Ocene, ki sem jih našel v poročilih in skicah so malenkost višje kot v vodničku iz leta 2006 in se mi zdijo bolj realne. Smer poteka po bolj ali manj strmih ploščah in počeh. Težavnost ne popušča, dodatno pa k utrujenosti pripomore dejstvo, da je skala manj luknjasta kot v drugih stenah in okolici, zato je dobrih grifov bolj za vzorec. Kljub temu, da ponedkod piše da je slabo navrtano, je opremljenost za plezalca doraslega težavnosti povsem zadostna.

V nedeljo sva izbrala malenkost krajšo smer Archai (VII, 350m). Ta smer je delno navrtana, ampak kot obljublja vodniček ponuja “alpsko izkušnjo”, z občasnimi runouti. Poteka po strmih počeh, ki jih prekinjajo plate, da je bolj zanimivo. V družbi južnotirolske naveze je vzpon hitro minil brez večjih zapletov.

V ponedeljek sva plezala smer Egotrip (6b+, 300m). Glede na to, da je stena obrnjena na vzhod sva oblekla kratke hlače, pa je bilo vseeno v prvih treh cugih prevroče. Kasneje je začelo pihati, pa je bilo ok. Smer išče strme prehode med zelenjavo in je kar konstantno težka. Tudi na papirju lažji cugi niso za podcenjevat. Ni pa psihično zahtevno, saj je opremljenost res odlična. Razen tega, da je Neli vrgla reverso v dolino in mojega poleta v grmovje je vzpon potekal brez posebnosti.

Zadnji dan sva glede na zatečene prste na rokah in nogah ter zaradi utrujenosti izbrala lažjo in krajšo smer. Pilastro Themis (6a+,200m) je bila ravno pravšnja. Kljub temu, da je smer opremljena sem bil kar presenečen nad razdaljo med varovali in dolgimi obveznimi mesti. Priporočam vsem, je pa priporočljivo s seboj nast kakšnega frenda.

Z Igorjem Kremserjem sva že dovoljkrat preplezala južno steno NŠG, da sva opazila še malo prostora tik ob Krrušljivem stebru.

Prejšnji ponedeljek sva od spodaj navrtala in malo očistila smer, včeraj pa sva jo še dokončno očistila in prosto preplezala. Smer se parkrat dotakne smeri Krušljivi steber, večinoma pa sva iskala dobro skalo v območju raza stebra. Skala je v prvih treh raztežajih odlična, nato pa se najde po policah nekaj drobirja, strme dele pa sva očistila nestabilnih skal. Malenkost krušljiv je le zadnji raztežaj.

Za vzpon je potrebnih 12 kompletov, od tega nekaj daljših v izogib trenju. Z dvojno vrvjo je možen spust po smeri, seveda se pa da sestopit tudi peš. V tem primeru priporočava kratek spust v graben na drugo stran in nato peš.

Ocene po raztežajih : 6b, 5c, 6a, 5c, 5a. Navrtano je nekje S2-3, obvezno je plezati vsaj 6a.

Bolj kot so se bližali prvomajski prazniki, bolj nervozno smo gledali vremensko napoved. Prvotno plan je bil Arco ampak so vse napovedi kazale na dež. Zato smo zadnji trenutek spremenili plane in se podali v Omiš, kjer pa je bila napoved malenkost boljša.

Z Neli sva se odpravila v sredo zjutraj in se po nekaj urah vožnje parkirala v plezališču, kjer sta že bili Maša in Ksenja. Plezali nismo dolgo, saj nas je v kamp pregnala ploha. Ker pa je dež kmalu ponehal in ker smo mislili da bo naslednje dni dež sva z Neli zvečer splezala smer Skriveno zlato (6a+,110m) v Komornjaku. Smer sva plezala drugič, Neli je bila navdušena, meni pa se je zdelo da je čisto preveč zelenjavasta.

Zvečer se nam je pridružilo še nekaj Mašinih prijateljev iz jamarskih vod, tako da nam v kampu ni bilo preveč dolgčas. Je bila pa napoved slavba tako da smo v četrtek frikali. Dežja pa ni bilo od nikoder.

V petek smo se odločili da ne bomo več verjeli vremenarjem, zato smo z Mašo in Neli šli plezat smer Za Karlo(6b+, 220m) v Babjači, ki jo toplo priporočamo. V vodničku so sicer opisani samo prvi trije cugi, se pa smer nadaljuje do vrha stene. Po obupnem sestopu čez žbunj smo med sestopom splezali še smer Happy rock street(6b, 110m) v Komornjaku. Za razliko od sosednje (skriveno zlato) gre tu za precej resnejše plezanje z občasnimi runouti.

V soboto pa sva z Neli najprej hotela plezati smer Secret of Cetina, ampak sem malo falil in nisem našel več svedrovcev. Zato sva odša 100m bolj desno, kjer sva v nastrmejšem delu Ilinaca splezala novo smer 101 dalmatinec (6c+, 280m). Smer pokaže zobe že kmalu na začetku, v kao 5c plati, nadaljuje pa prek strme zajede (6c, izredno lepo) in previsov z neudobnimi štanti. Detalj je šel na A0, predvsem zato, ker sva se čimprej hotela zbasat iz visečega štanta. Jaz priporočam, Neli pa ni bila preveč navdušena.

V nedeljo pa smo po krajšem frikanju šli domov.

Vreme je kazalo dobro, Neli je otroke peljala na izlet, jaz pa nisem hotel biti sam doma za vikend. Matevža ni bilo treba prevec prepričevat, pa sva se v petek napokala v avto in se odpeljala do Dolomitov.

Po poti ugotoviva, da vreme ne bo tako briljantno kot je sprva kazalo, zato se odločiva za rezervni cilj.

Zjutraj sva lahko vstala kasneje kot ponavadi, saj žičnica pod steno Heiligkreuzkofla začne vozit šele ob 8.30.

V steno vstopiva malo po deveti, najprej naju čaka 300m podstavka (mesta II), po kakšni uri poplezavanja pa že stojiva na pravem vstopu v smer Grosse Mauer (VII-, 250m). Smer se začne bolj sramežljivo, po kaminih in zajedah globoko za lusko, zato niti nimaš občutka da je stena izredno strma. Nad lusko se pa zadeva postavi pokonci, najprej najtežji cug, ki poteka po previsni poči sredi rumene sten, nato pa najlepši, ki te po luskah pelje vodoravno čez steno. Do vrha težavnost ne popušča več.

Že med hidracijo v koči ugotavljava, da forma ni taka kot bi jo človek pričakoval začetek julija, zato se odločiva za nekaj lažjega in navrtanega da bova hitreje doma.

V nedeljo sva plezala Ruben Gonzales (6b+, 280m) v steni Col de Limedes, takoj pod prelazom Falzarego. Stena od daleč izgleda neugledno, ponudi pa vrhusko plezanje po strmih črnih ploščah. Smer je odlično navrtana in ni potrebe po dodatnem varovanju kot to piše v opisu.