Končno mi je ratalo prit do hribov. Z Neli sva se vplezavala v domačih hribih. Zjutraj sva se zakadila v Grande finale v NŠG. Bila pa sva dovolj pridna da sva že v drugem cugu užgala eno(težjo) varjanto. Čudno naložen previs mi je dal vetra in cel čas sem se spraševal kako bo zgoraj. Ko sva prišla nazaj v smer sva našla odlično skalo in raznoliko plezanje. Sploh zadnji raztežaj po razu je fantastičen. Ker pa sva imela še nekaj časa pa sva šla še v kamenkov kamin in prišla do avta ravno ko se je nad mojstrovko razbesnela nevihta.
Novosti v Kovačevcu
Že prejšnji teden sva se z Lojzom pogovarjala, da bi v Kovačevcu navrtala še dve smeri v skrajno levem delu stene. Danes sem imel končno čas da sem zadevo naredil. Najprej sem se lotil leve poči, kjer se je že prej plezalo. Smer je težka okoli 5b. Nato sem pa navrtal še star projekt pet metrov desno, nad vstopnim previsom je star svedrovec, višje pa samo še ena rdeča pika. Ta pa je težka približno 6a+.
Smerci sta malo prašni, nekje je še malo mahu, ki mi ga danes ni uspelo skrtačiti. Treba je plezat da se orenk spuca.
Paklenica
Ta vikend sva bila z Neli v Paklenici. Poleg naju še cel akademski ferajn pa matičarji pa še kdo drug. Plan je bil da se malo navadiva na daljše smeri v skali.
Prvi dan sva začela v Johnnyju. Smer sem plezal že četrtič pa mi je zmeraj bolj všeč. Konstantno in precej strmo plezanje po dobrih oprimkih. Za drugo smer sva šla Gyps Fulvus v kombinaciji s centrlnim kaminom. Lepa kombinacija ne prevelikih težav, spodaj poteka po super radijatorjih. Sam še nisem imel dosti, zato sem na parkplacu pobasal tečajnico Majo s katero sva preplezala Zgrešeno. Tudi ta smer je lepa, problem je edino, da je zelo kratka.
V nedeljo zjutraj ni kazalo na najboljše vreme, zato sva opustila načrtovano plezanje v Aniča kuku in šla raje nad parkirišče v Dreaming of lost friends. Zelo lepa smer z orenk detajlom za svojo oceno. Ker je mene nekaj zvilo sva ta dan preplezala le eno smer.
Labski peščenjaki
Z Neli in Nejcem Klemenčičem smo bili za 1. Maj v labskih peščenjakih. Sveto prepričani da je to na češkem, smo bili prijetno presenečeni, da je polovica stolpov v Nemčiji. Ker smo na internetu dobili več informacij o nemškem delu smo se odpravili tja. Spali smo v boofih, ki so nekakšne jame v katerih je dovoljeno spati, saj naj bi bila taka tradicija plezalcev. Tradicionalno pa je tudi plezanje. Svedrovci so v starih klasikah 25m narazen, pri novih pa je odvisno od prvih plezalcev. Ni dovojeno uporabljati magnezija, frendov in jebic, zato so sploh poči, ki so vse z vzporednimi stenami psihično zelo zahtevne.
Prvi dan smo kupili vidniček in nekja poizkušali plezat. Prvi dve smeri sta nas zavrnili, ena ocenjena cela samo s V. Zato pa smo v tretje uspeli prit na vrh prvega stolpa. Ko se navadiš na skalo in slabo varovanje se da čist normalno plezat. Vsi navdušeni nad plezanjem in lepim vremenov zvečer smo šli spat in se zbudili v dež, čeprav je bila napoved boljša.
Po treh dneh prekladanja, slabe volje zaradi vremena in enim zvitim gležnjem(mojim) zaradi teka po gozdu smo končno našli suhe skale. Lokalci so nam priporočili lepo smer po počeh, ki jo je Nejc suvereno vodil. Po treh cugih strme(previsne) plezarije smo končno stali na vrhu.
Naslednji dan je bil še lep, zato smo takoj zaštartali v eno klasiko. VI- v vodničku. Plezanje ni bilo težko ampak je bilo varovanje zelo slabo, zato smo obrnili pod vršnim kaminom, ki je bil še malo sluzast. Ni mi jasno, kakšni majstro so tam plezali leta 1913. Ta dan kasneje smo plezali še težje smeri novejšega datuma, ki pa so lepo plezljive.
Skratka, stvar priporočam vsem, plezanje in pokrajina sta zelo lepa, varovanje pač ne. Sicer pa lahko vsak najde smer ki mu je primerna(varovanje, ocena). Mi smo plezali(cicer bolj malo) smeri do VIII. Najlažje je tako da pogledaš pod steno, katere smeri imajo več varovanja in se odločiš za te. Zanimivo pa je, da je ravno obratno kot v granitu. Plate so bolje varovane kot poke.
slike so v albumu
Žleb v palcu
Danes sva s Perotom navsezgodaj zjutraj štartala iz podna proti Palcu. Jaz sem sicer mislil da greva v grapo v palcu, ki je drugače na drugi strani hriba. Do pod žleba je bilo mestoma zelo trdo, zato sem hodil s smučmmi na ruzaku, ker sem srenače pustil doma(pač sem mislil da greva v grapo). Vseeno sva hitro prišla na sedlo med Palcem in Zelenjakom ter nato še šla na vrh Palca.
Z vrha nisva smučala zaradi kugel in pomanjkanja snega na grebenu. Skozi žleb so bile dobre razmere, edno na vrhu je bilo malo ledeno. Pod žlebom pa je bil super firn.
Gužva je bila proti stolu in na Vrtači edino v žlebu nas je bilo samo pet .
ker sva bila v dolini še pred deseto sem šez z Neli in Nejcem še malo na Blaščevo, kjer pa je bilo že skoraj pravroče.
