Z Neli sva bila v soboto v Klemenči peči. V steni je bilo prevroče za plezanje (tudi za Neli), zato sva zlezla samo dve smeri, ker nama je zmanjkalo vode. Začela sva z novejšo linijo, ki jo je bila pravič splezana lani. Smer Iskalec sanj, se je izkazala kot lepa, a bo potrebovala še nekaj vzponov, da se znebi odvečnih lusk, sploh v tretjem raztežaju. Drugače sta pa oba težja raztežaja zelo lepa. Paziti je pa treba da imaš s seboj dovolj kompletov, saj je v najtežjem raztežaju 14 vmesnih varoval(12 svedrov in dva klina). Za konec sva pa zlezla še Sartija.
Yosemite
Nase bivanje v Yosemitih se počasi bliža koncu. Plezali smo kar precej. Vsi smo se navadili na granit, tako da nam sedaj ocene do 5.10d ne predstavljajo več večjih težav (če le ni kamin ali offwidth). Poleg kar nekaj krajših smeri smo pa plezali tudi daljše.
Za prvo večjo steno sem se odločil bolj po naključju, ker sta se Neli in Nejc prehladila. Zato sva z Nacetom popoldne odšla v steno Washington Columna, kjer sva preplezala smer South face (5.10b, C1+, 400m). Popoldne tri raztežaje do ogromne police, kjer sva prespala, zjutraj pa sva izkoristila nižje temperature in odhitela do vrha, kjer sva stala po 6,5 urah plezanja (in uro pa pol prejšnji dan). Do police sva plezala prosto, nato pa večinoma tehnično po tenkih strmih pokah. Za oba je bila to prva tehnična smer, za Naceta pa celo prva smer, daljša od treh cugov. Na tem potovanju je prvič sploh plezal trad smeri.
Po dnevu počitka smo se vsi štirje podali v smer East Butress v El Capitan (5.10b, 450m). Smer sicer ne spada med prave El Cap smeri a je vseeno lepa. Spodaj poteka po lepem granitu, ki se kasneje spremeni v sivkast in zelo gladek diorit. Plezanje je malo zoprno, a ne porajtaš, ker je ambient res izvrsten. Podobno kot ultra klasike v Dolomitih.
Po še enem dnevu pavze pa je bil čas za eno večjo steno. Z Nejcem sva zarinila v Half Dome, Regular NW Face (5.9 C1+, 750m). Po dolgem in strmem dostopu sva začela plezati šele ob desetih, in ravno do noči priplezala do bivaka, ki pa je bil zelo neudoben. Plezarija je odlična, smer je večinoma previsna, tako da je tehnika kar zanimiva, če nisi navajen. Sploh Nejc je pizdil nad kaminom v sredini, ki naj bi bil čisto lahek. Naslednji dan sva stala na vrhu po skupaj dobrih 14 urah plezanja. Vse smeri bi sicer lahko splezali v enem dnevu a smo se raje odločili za lagano-sportski pristop, ker nas je bilo malo strah nočnih sestopov zaradi divjih zveri. Pa še logistika je lažja če se lahko z busom pelješ do izhodišča. Imamo pa jutri se en dan za plezanje, nato pa gremo domov.
Lover’s leap
V zadnjih dveh tednih smo plezali v Lover’s Leapt, lepemu granitnemu hribu blizu lake tahoe. Splezali smo 15 razlicnih smeri tezavnosti od 6- do 8- in visine od 100 do 200m. Granit tukaj je precej gladek, a se vseeno da lepo stopiti na trenje. Posebnost lovers leapa pa so tudi kvarcitne zile, ki tecejo cez steno in precej olajsajo plezanje. Se pa najdejo tudi prave poke. Prvic sem videl da te kljub temu, da normalno splezas tezak fingercrack, lahko precej preseneti ofwidth z precej nizjo oceno. Smo pa sedaj zakljucili z to steno in se selimo v
Tabor marmolada
Pretekli vikend sem bil na taboru v organizaciji KA pod Marmolado. V četrtek zvečer smo se dobili v Malgi Ciapeli in takoj zaštartali do koče Falier. Tam mo prespali in naslednji dan ob pol štirih odšli pod steno. Malo smo še počakali da se je toliko zdanilo da smo videli vstop in se zapodili v smeri. Z Nejcem Klemenčičem sva ob pol šestih vstopila v Gogno(VII, 800m). Smer je lepa in dolga. Najlepši in tudi najtežji del je zadnjih 400m smeri, ki poteka po strmem izpostavljenem razu, kjer težavnost ne pade pod 5+, zadnji štirje raztežaji pa so celo 7- in 6+. drugače me je pa najbolj navdušila konstantnost plezanja, ki v 30 raztežajih in 1100 dolžinskih metrov le za 150 metrov pade pod peto stopnjo. Sicer nikoli ni zelo težko, je pa treba vseskozi plezat. Plezala sva dobrih 8h.
Zvečer smo se odločili da se nam ne da cel dan počivat zato smo naslednji dan ob precej črnogorski uri (ob desetih iz kampa) odšli v selo plezat v strme stene Mesules. Plezanje neopremljenih smeri brez kladiva je precej pestro a je skala odlično. Smeri potekajo čez napične do rahlo previsne plošče s števinimi luknjicami. Z Mihom Kernom sva splezala smer Regenbogen(VII, 200m), ki poteka spodaj po ozkem kaminu, zgoraj pa prek strme plošče zavije v lažji svet. Smer je lepa in priporočljiva, naplezaš se pa kljub temu da je kratka. Na koncu sva pa še falila sestop in abzajlala. Tam me je Miha s kamnom zadel v komolec da mi je zrasla čedna buška in sem s strahom pričakoval nalednji dan.
Za naslednji dan so bile napovedane popoldnaske nevihte pa tudi mi smo že bili utrujeni, zato smo šli spet v selo. Ta dan sem plezal z Janezom Svoljšakom smer Franz(VII, 250m) v Meisules le des biesces. Smer je prva dva raztežaja bolj podobna Cinam, previsno z mnogimi šalcami. Kasneje pa kot ostale smeri v steni poteka čez zelo strme plošče. Ker me je komolec vedno bolj bolel je Janez plezal težje raztežaje naprej. Na koncu sem se potegnil za komplet v zadnji strehi, ker so bile bolečine prehude.
Drugače je bila pa na taboru super, naplezali smo se, spozanli nove ljudi in nore stene Meisules, ki zaradi narave plezanja niso ravno obiskane. Za Marmolado smo pa itak že vsi vedeli da je super.
Levi steber, Rakova špica
Včeraj sva se z Nejcem Klemenčičem zmenila da greva plezat. Doma sem našel skico te pozabljene smeri, za katero mi je Pero povedal da je zelo lepa. Kljub težavam z vstajanjem sva bila ob spodobni uri pod steno. Dostop je res strm in zoprn. Ko sva videla barvo prvega raztežaja (živo rdečo) sva se že hotela obrniti a sva poizkusila in stvar sploh ni bila podrta. Še dobro da sva vztrajala, saj sva potem do vrha plezala v odlični skali čez nore prečke, previse, strehe… Najtežja sta tretji in peti raztežaj (ok VII-). Smer je pa vseskozi zelo pokonc, sploh zadnji kamin je zelo zanimiv. V smeri je okoli dvajset klinov, od tega 10 v petem raztežaju, ki je skupen z grapo. Edino krušljivo mesto v smeri je streha v drugem raztežaju. Zame ena lepših smeri v Julijcih. Varovanje je dobro a včasih malo bolj narazen, a ni problema, ker je skala res dobra.
Možno je da sva opravila šele 3. ponovitev in 2. prosto ponovitev smeri. Smer sta zlezla Knez in Cajzek leta 83, Pero Ramuš in Benjamin Ravnik sta leta 92 prva prosto ponovila smer. O drugih ponovitva nisem našel podatka.
