Avtor: Marko

Raf je za mesto dogodka določil en kucelj nad Kočo v Krnici. Eni so tja pešačili, drugi smo šli s smučmi. Enkrat za spremembo nas je bilo tastarih več kot tanovih, a nobenemu ni škodilo kakšno stvar ponovno slišat. Naredili smo prerez, pa različne preizkuse trdnosti snežne podlage. Tudi žolne smo našli vse in ugotovili kakšen je občutek, če s sondo zadaneš v različne predmete oz. v tla.

Smučanje nazaj v dolino je bilo bolj drugotnega pomena, a tudi ni bilo slabo. Edino v varno hišo na Dovjah sva se prišla javit sama z Rafom.

V soboto smo šli Maja, Sandra, Raf, Dare in jaz na Pokljuko. Z Rudnega polja smo šli na planino Konjščico, na Studorskemu prevalu pa smo naredili počitek. Veliki Draški vrh je zgledal spihan, zato se je nanj podal samo Raf, ostali pa z derezami in cepinom na Ablanco. Oba vrhova sta spihana in močno poledenela. Raf je smučarijo nazaj do prevala komentiral kot mešano, naprej navzdol pa je bil kot po navadi skorjast pršič, pa ledeni pršič, pa pršičast pršič in še malo južnega vmes ( a ne Maja?). No, dan je bil lep, pa fajn smo se imeli.

Maja, Sandra, Raf, Ata in jaz smo v nedeljo iskali hrib na katerem ne bo gužve in ga našli. Jutranji pogled na termometer sicer ni bil najbolj vzpodbuden, a ko smo prišli do sonca, nam ni bilo žal, da smo vztrajali. S prepišnega vrha kjer je veter tudi sneg odnesel, smo 100m nižje našli pršič, ki nas je razvajal vse do poteptane ceste, po njej pa do avtomobila. Fajn je bilo smo ugotavljali na obveznem postanku pri Danici.

Ker naju je v nedeljo z Metodom vročina pregnala v Erjavčevo, sva si rekla, da bova Zajedo s platami, ki je bila v planu, splezala en dan po šihtu. No, ta dan je bil včeraj, ko sva se ob pol šestih pripravila za vstop. Plezarija super, najbolj naporna prva dva rastežaja, potem pa kar gre, ko se kosti ogrejejo. V dveh spustih sva bila nazaj pri bunkerju ravno, ko je luna posijala.

Takale popoldanska na Vršiču je prav super, ker vročina popusti (čeprav je švic ravno tako pritekel izpod čelade), pa na semaforju ni nobene gneče. Tudi pri Danici nazaj gredoč je ni bilo.

Z Metodom sva se danes postavila v kolono pred semaforjem na Vršiču. Imela sva namen splezat kombinacijo Viteške s Hudo mravljico in jo povezati z Zajedo s platami. A sva na semaforju čakala dolgo in prišla pod steno prepozno, pa sva Zajedo pustila za kdaj drugič.

Splezala sva 2 rastežaja Viteške in potem prečila desno v Hudo mravljico. Sva se ognila težavnosti 6c in izbrala EMŠOtu primernejšo plezarijo. Kombinacija mi je kar všeč, saj je razen izhoda v rušje težavnost konstantna. Vročina na vrhu je bila že huda in sva med Zajedo in ohlajenim hmeljem izbrala slednjega.

Cestarjem, ki upravljajo s semaforjem na zapori pa v razmislek, da naj interval spreminjajo skladno s prometom. Domov gredoč, je kolona za v dolino bila dolga več kot kilometer, navzgor pa so čakali trije motoristi in en avto. Zjutraj situacija podobna.