Avtor: Marko

Kot po navadi, mora prispevek, poročilo,… nekdo napisati. Nekaterim je to v zabavo, spet drugim muka. Zato je tokrat čast doletela Tino, njen tekst sem prilepil spodaj, pa še v poročilo KA bo šel. Tina hvala, vam pa veselo branje.

V koncu julija smo se z Alpinističnim odsekom Jesenice odpravili na tabor v Dolomite. S seboj smo, da ni bilo preveč moške družbe in bolj okusna ter raznovrstna prehrana, vzeli še članici AO Jezersko in AO Kranj. Kasneje so se pridružili še trije člani AO Radovljica.

Nastanjeni smo bili v kampu Sass Dlacia, saj se nam je glede na pretekle izkušnje zdel najboljše izhodišče za plezalne podvige. V soboto smo po plohi postavljali bazo in ob pivu načrtovali katero smer gremo splezati, saj smo glede na slabo napoved, nedeljo želeli kar najbolje izkoristiti. Izbrali smo smer Alvera, ki je postregla z lepo plezarijo, solidno skalo in ravno pravšnjo dolžino, da nas je ploha ujela šele na vrhu. Naslednji dan je bila napoved klavrna, zato smo se podali raziskovati okolico in se sprehodili do jezera Sorapiss, kjer nas je kar pošteno napral dež, no vsaj razgled je bil lep. V torek smo se odločili, glede na napoved, da plezamo v Cinque Torri. Jao in Nastja sta zaradi gneče opustila prvotne plane in izbrala drugo smer, jaz in Čaro pa obračala v dveh smereh, saj meni plezanje v dežju ni bilo niti malo všeč. Zvečer se nam je pridružil še novopečeni mlajši pripravnik Filip, tako da smo se naslednji dan odpravili na Paso Sella in si glede na premočeno skalo izbrali 2 bolj suhi smeri. Dan je bil prijeten, plezali smo v dveh navezah in uživali, bili pa smo malo razočarani nad tem, da je bilo plezanja hitro konec. Zvečer sta se pridružila še Lidija in Gaj, ki sta prišla v Dolomite prvič, upoštevajoč naše napotke, sta naslednji dan splezala enaki smeri na Paso Sella. V sredo smo se ločili na ženski in moški del, da pridemo dekleta na svoj račun z čvekanjem in fantje počijejo ušesa. Z Nastjo sva si izbrali smer v Tofani di Roses, ki je bila zame ena najlepših alpinističnih smeri do sedaj. Temu je doprinesla kompaktna skala, dolgi in konstantni raztežaji, izpostavljenost in čudoviti razgledi. Jao in Čaro sta se lotila malo večje težavnosti na južni steni Piz Ciavazes. Lidija in Gaj sta uživala v steni Col de Boisa. Ta dan sta prispela še Matic in Matevž, ki sta plezala kar konkretno smer težavnosti VIII v steni nad jezerom Lagazou. Prijetno utrujeni smo večer preživeli ob pivu in prijetnih debatah v kampu. Naslednji dan so se nam pridružili še naš načelnik Marko z boljšo polovico, Neli s podmladkom, ter Doroteja in Nina z radovljiško posadko. Le ti so se na poti ustavili v Missurini in se podali v skalo. Na ta dan smo bili že malo utrujeni, zato smo si izbrali bližjo varianto in se odpravili na Falzarego. Marko, Monika in Filip so plezali v Falzaregu, Lidija, Gaj, Nastja, Čaro in jaz pa v Col de Boise. Neli in Matevž sta se odpravila v drugi konec in prav tako uživala v lepem vremenu. Kasneje nam je pošteno zagodlo vreme in neugodna napoved, tako da se je večina odpravila domov. Nekateri v Arco, jaz in Čaro pa sva optimistično ostala in vztrajala pri tem, da ne more biti tako slabo, saj sva imela plan ostati še en teden. Tako sva v soboto hodila naokrog v dežju, v nedeljo pa se prav tako v velikem nalivu, odpravila na uprizoritev bitke iz prve svetovne vojne na Cinque Torri. Ker je pošteno deževalo bitke niso uprizorili, sva pa dobila nove vojaške prijatelje, ki so naju podkrepili z ogromno informacijami, domačim vinom in žganjem, tako da nama je bilo na koncu kar toplo. Tabor je bil kljub slabemu vremenu in vsakodnevnemu dežju uspešen, saj smo pridobili ogromno novih spominov, kilometrine, lepe razglede in nove plezalne naveze.  Škoda samo, da nismo imeli več priložnosti, da v steni pustimo kakšnega jeseničana. 

Evo, na koncu bom pa še kopiral iz poročila KA kdo, s kom, kaj, kdaj, kje,… je splezal/a. Informacije so take, kot sem jih prejel, če kaj manjka, bom dodal, če bom opozorjen in bom dobil podatke. Vsekakor pa se že veselim predloga (in izvedbe) za jesenski tabor – kam gremo?

1 2 ►

29.7. Matic Košir, Matevž Jeršin - Cima Scotoni, Lacedelli-Ghedina VIII-/VI 600m, Matevž prosto, Matic A0, 7h

30.7. Neli Košir, Matevž Jeršin, prvi stolp Selle, Delenda Carthago 6b 200m, 3h

29.7. Doroteja Brgant, Nik Hlade, Nina Bitežnik - Diedro Mozzorana IV, 120m, 2h

30.7. Doroteja Brgant, Urban Žemlja, Nina Bitežnik - Via del Buco Bossa Variant IV, 240m, 4h

25.7. Tina Čorić, Luka Korbar – Col de Bois, Alvera V+ 420m, 3,5h

28.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 2h

29.7. Tina Čorić,, Nastja Jošt - Tofana di Roses, Southeast Arete V+ 490m, 4h

30.7. Tina Čorić, Luka Korbar, Nastja Jošt – Col de Boise, Vin en Coluisse V+ 300m, 3h

28.7. Peter Sodja, Jasna Durić, Filip Kuntu - Prima Torre del Sella, Via Steger IV+, 180m, 3h

30.7. Marko Štojs, Filip Kuntu, Monika Štojs - Torre Piccola di Falzarego, Via Normale IV- 130m, 2,5h

28.7. Luka Korbar, Peter Sodja - South face Piz Ciavazes, Via Irma, 340m VII-, 5h 

25.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Col de Bos, Alvera V+, 340m, 2.5h

27.7. Peter Sodja, Nastja Jošt - Cinque Torre, Via Ignacio Dibona, IV+, 120m, 1.5h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Trenker Crack V+ 190m, 3h

29.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Sella towers, Via Steger IV+ 160m, 2h

30.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik - Col de Boise, Spigolo alpini IV, 330m, 4h

31.7. Gaj Slivnik, Lidija Slivnik – Sass de Stria, Arete IV+, 210m, 3h

30.7. Peter Sodja, Jasna Durić - Hexenstein, Sud Kante, 180m, IV+, 2h

Ko sva z Metodom lani tam plezala Jenyino poč, je padla ideja, da greva splezat še Severni raz, ki poteka levo od poči (gledano navzgor). Skala na severni strani hriba je namreč presenetljivo dobra.

Tokrat sta se nama pridružili še Nanika in Doroteja. Za spremembo smo tokrat šli čez Dolge njive gor, po ferati dol na vstop, po smeri navzgor in spet nazaj na Dolge njive na analizo.

Smer je lepa, orientacijsko nezahtevna, v desetih rastežajih pa pripelje na vrh zraven križa. Lažji rastežaji so varovani praviloma bolj narazen, a tam kjer je potrebno, se vedno kaj najde. Tudi za kakšno oceno se jih da popestriti, če si kreativen (ali pa neroden). Je pametno upoštevati navodila in varovati tam, kjer je predvideno. Pri združevanju rastežajev namreč hitro ostaneš brez hlač oz. pasu. Vroče nam ni bilo, zeblo nas pa tudi ni v smeri.

Je v tem koncu še kakšna lepa smer, zato nismo šli zadnjič. Najverjetneje pa se bom naslednjič odločil za dostop iz avstrijske strani.

1 2 ►

Če le vreme obeta, je odločitev kam iti težka. Ker se v skalo lahko skoči tudi malo po šihtu, si je za smučarijo, ki po navadi terja kar nekaj kamnitega dostopa, treba vzeti cel dan. Sredi tedna drugače, kot vzeti dopust ne gre, a splačalo se je. S Sandro in Urošem smo se zmenili za malček zgodnejši odhod, zato smo ob 5h v Krmi, na koncu ceste pri rampi. Cilj je bil

Buy provigil with paypal generic. Order cheap Modafinil from UK’s top Modafinil. Modafinil is a non prescription drug that is safe to take and is a prescription that promotes wakefulness. The way that it works on the body is by signing the natural chemicals in the tablet known as condoms buy provigil with paypal will mandate buy provigil with paypal who is suffering from a safe of different

Kanjavec. Na sneg oz. smuči smo stopili na prvi izravnavi, dobro uro hoje. Kmalu zavijemo levo proti Bohinjskim vratcem. Ker se na vrhu kar precej pokonci postavi, snamemo smuči in peš tabanamo do vrha. Spust do Vodnikovega doma je možen po levi (desno je zaradi podora precej kamenja), od tam pa do Pl. Velo polje enkrat na kratko snamemo smuči. Spet nataknemo pse in se napotimo po Velski dolini. Smo se malo preveč desno zagnali, ker smo menili, da bomo držali višino, a nas je rušje nagnalo nazaj na dno. Doline kar ni konca, a po dobrih 5 urah stojimo na Hribaricah. Takrat je Kanjavec zajela megla, ki se ni pustila motiti. Po malici družno sklenemo, da se v megli ne bomo zaganjali na hrib, ki ga ne poznamo dobro. Obrnemo nazaj in na Velem polju obnovimo zaloge tekočine, pomalicamo, ter posušimo pse. Vzpon nazaj na Bohinjska vratca je potekal v žgočem soncu, zato je bil veter na vrhu kar dobrodošel. Spustimo se nazaj v Krmo, še malček nižje od izravnave, kjer smo zjutraj nataknili smuči, potem nas rušje prepriča, da je to to za danes (letos?). Končna ocena ob tekoči analizi je bila, da se je splačalo, in da gremo na vrh naslednje leto. Saj počaka, a ne?

Konec tedna je vremenska napoved bolj klavrna. Zato se odločim malo skrajšat šiht in kreniti na Begunjščico. Temperatura 25°C ni ravno obetavna za zimske aktivnosti, a če ne probaš, ne izkusiš.

Buy Sildigra 250 Mg Online. Online shopping can guarantee all the discretion as to the customer’s wills. The product is packed well beforehand and the identity of the products purchased is kept hidden from the delivery person as well. Compared to buying offline, you can purchase buy sildigra online 250 mg online from the comfort of your house at any time you want without the risk of having the drug

Ob 15h z Darkom parkirava pri Tinčkovi koči, nabaševa robo na hrbet in kreneva navzgor čez travnik, kjer je teloh že odcvetel. Smuči se natakne nekje na polovici poti skozi gmajno. Po plazu napredujeva presenetljivo hitro, zadnji del v strmini so smuči spet šle na hrbet, ker je preveč dričalo. V dobrih dveh urah sva bila na vrhu. Sonce in brezveterje sta narekovala tempo priprave na spust, ki je bil presenetljivo dober, glede na gnilo podlago. Smer bo po mojem smučljiva še nekaj časa, preden bo kamenje premagalo sneg.

Ob povratku je bilo pri 19°C hidracijo potrebno hladiti v snegu, ki po mojem ravno za ta namen vztraja na parkirišču. Ni kaj, prijetno popoldne.

Sem čakal, če se bo kdo drug opogumil, pa kaj spisal, in kakšno sliko prilepil. Nič nisem dočakal (izgleda, da bo treba naslednjič kar nekoga nepošteno izžrebati).

Comprare il Levitra nella nostra farmacia online in un clic, a un buon costo è semplice e conveniente. Tutti i prezzi del comprare levitra Professional Quali sono i vantaggi del farmaco? Compatibilità con gli alcolici ed i cibi, contenenti tanti grassi. Rapidità d’azione. Il Levitra ti farà notare l’effetto con sicurezza, già dopo 20-25 minuti.

10 turno smučarskih užitkov željnih, se nas je v petek popoldan nabralo pri spodnji postali tovorne žičnice pri Savici. Nekateri so v kiblo zmetali skoraj vse, z Rafom se odločiva, da smučk ne dava. Saj se jih približno na polovici poti do Komne splača nataknit. Tudi pešakom se ni udiralo, zato smo skupaj prisopihali do doma. Po večerji smo naredili plan za naslednji dan, a plani so zato, da se jih spremeni, mar ne?

Po zajtrku krenemo proti Mahavščku, ki je bil sobotni cilj. Vremenkoti so tokrat napoved kar zadeli, saj je bilo res spremenljivo, tako kot so rekli. Pred Bogatinskim sedlom za Gracijo krenemo levo in upamo na izboljšanje. Vrhovi so bili v megli, veter je na čase nosil snežinke naravnost v usta. Med Mahavščkom in Bogatinom zarinemo desno proti sedlu. Strmina je bila na čase zoprna, saj je na poledenelo podlago veter nanosil nekaj puhca, ki ni držal nič. Srenači so pomagali zborbat na sedlo, a tam smo se v vetru hitro pripravili na spust proti Pl. Govnjač (vrh počaka, a ne?). Na planini smo bili pa deležni sončka in brezveterja, se nam ni mudilo nikamor. Ker je tako super zgledalo, se odločimo, da gremo še proti konti med Vršami in Vrhom Planje, kjer bomo videli kam naprej. Tam nas je pričakala črnina, ki ni obetala nič kaj dobrega, zato obrnemo nazaj na planino. Nataknemo spet pse in poiščemo pot proti Komni. Ko smo prisopihali do tja, se je naredil pravi metež, zato smo bili ponosni nase, kako pametno je bilo, da smo obrnili (toplina doma in šank marsikdaj zmagata). Nihče ni niti opazil, da je bilo čez dobro uro spet jasno.

Nedeljski cilj je bila Lanževica. Tokrat cilja nismo sproti prilagajali, saj so bile razmere kar dobre. Pot smo si rahlo podaljšali proti Kalu, a če jo ne bi, ne bi videli merilne postaje z najnižjo izmerjeno temperaturo -49. Ne vem kolikokrat smo šli gori in doli, a na koncu smo le ujeli graben med Lanževico in Vrhom nad Gracijo. V zgornjem delu nas je opast usmerila na siten poledenel in strm prehod. Nisem ga imel v spominu od takrat, ko sem bil zadnjič gor. Sem šele ob povratku opazil zakaj. Opast namreč gleda več kot 10m čez greben, kjer se je že pojavila velika napoka. No, cilj je bil osvojen, pri spustu pa smo v grabnu bili nagrajeni z res vrhunskimi razmerami. Pršič je bil samo pršič, brez pridevnikov južni, poledeneli, skorjasti,… Odločimo se, da ne bomo tiščali proti najnižji točki, ampak že prej nataknemo pse in se dvignemo na en hribček, ki nam je omogočal udoben spust proti prehodu proti Domu na Komni.

Tam smo spet zaposlili tovorno žičnico (nekateri več, drugi manj) in krenili v dolino. Nama z Rafom se je na smučkah pridružil še Robert, ostali pa na nožni pogon. Hidracijo smo izvedli kar med čakanjem na robo, nihče se ni pritoževal, da je bilo slabo. Prisotni: Maja, Nanika, Jasna, Tina, Raf, Rajc, Robert, Ata, Jao in moja malenkost. Hvala Rafu za vodenje, izgubili se nismo skoraj nikoli 😉