Prejšnji teden sva z Moniko obiskala jug Toskane. Odločila sva se, da tri dni bolj zgodaj kreneva na pot proti Civitavecchiji, ki je bil končni cilj. Do Benetk sva koristila avtocesto, od tam sva po magistralkah naredila ovinek in počasi napredovala proti San Marinu. Tam sva imela namen malček pofrikat na edini vzpetini (Monte Titano), ki je navrtana. Vreme nama je prekrižalo načrte, saj dva dneva nisva videla drugega kot sneg in rahlo rosenje iz megle. Titano bo počakal na kakšno drugo priložnost, sva sklenila in se odpeljala proti Saturniji. To so toplice, ki so na poti iz San Marina proti polotoku Monte Argentario. Vožnja do tja je po toskanskih cestah kar zanimiva. V mislih imam predvsem ceste, ki so praviloma ozke, ovinkaste, cestarji pa so se po mojem vzdrževanja učili na Kejžarjevi na Jesenicah (ponekod so udarne jame še globje). Nič kaj bolje ni niti na določenih odsekih dvopasovnih hitrih cest. Preizkušeno se s kombijem da tudi malček poskočiti, včasih sem imel občutek, da sem skiper na jadrnici, ne pa šofer kombija. V Saturniji sva izkoristila cenovno ugodno kopanje (beri: brezplačno) ob izviru termalne vode, prespala, zjutraj pa se odpeljala mimo Orbetella poiskat vstop v smer Spigolo delle Canne d’organe, IV+/III, 165m. Hrib Argentario je s 635m po mojem naj južnejši del Toskane, ki je plezalno še zanimiv. V njem je navrtanih še nekaj smeri težavnosti do 6a in nekaj frikarije, katere težavnost pa nisem ugotavljal. Vse skupaj je obrnjeno na jug, torej je poleti potrebno najti kakšen drug način rekreacije, plezarijo zastaviti popoldan, ali biti nazaj v senci do 10h. S parkirišča je potrebno stopiti na edino izsekano pot skozi gosto grmičevje ravno tam, ker je tabla, da je zemljišče privatno in dostop strogo prepovedan. Raz, ki sva ga plezala, je v spodnjih treh raztežajih še navrtan, kasneje pa se najdejo samo še sidrišča. Zato je iz kakšne trojke nastala štirica, a plezarijo lahko ocenim kot ne težko, skalo pa pakleniško. Na vrhu sva seveda najprej zgrešila sestop; zavedli so naju gradbeni podvigi divjih svinj, se zato vrnila nazaj do spregledanega možica in sestopila po poti, ki jo je tvorec tamkajšnje plezarije opremil z vrvmi, ker je vmes nekaj strmih skalnih skokov.
Preživela sva prijeten dan, s primernimi marčevskimi temperaturami. Kdor bi šel na ta konec za dalj časa predvsem zaradi plezarije, zna biti razočaran. V dveh, treh dneh se spleza vse kar je na voljo, potem se je treba do najbližje plezarije peljati več kot 100km. Težava zna biti tudi spanje, saj so v začetku marca vsi kampi zaprti. Res pa je, da apartmajev nisva preverjala, saj sva računala na kakšno parkirišče za kamperje, ki pa so tudi bili zaprti. Pozno popoldan sva se zato odpeljala proti Civitavecchiji. Tamkajšnje prigode pa so za kakšno drugo rubriko…
