Avtor: Marko

Letos smo v Dolomite krenili v Canazei. Ena naveza (Jao in Matija) že v četertek, ostali (naveza: Neli, Blaž in Čarovnik in naveza: Metod in Mare) pa v petek. Kot se za Dolomite spodobi nas je pričakala toča, Jao in Matija sta jo doživela v skali že dan pred tem. Potem se je vreme uneslo, pa smo se lahko bolj sproščeno podali v smeri. Plezali smo v Piz de Ciavazes, Drugi stolp Selle in domov gredoč v Piccolo Lagazuoi ter Sas de Stria.

Preplezali smo: Jao in Matija – Schubert 6, 600m, Schobe 7-, 250m, Abram kante 7, 400m, Via tetto 6+, 230m; Neli, Blaž in Čarovnik – Rossi/Tomasi, 4, 200m, Kasnapoff, 4+, 300m, Via Giordano, 4, 220m, Metod in Mare – Rossi/Tomasi, 4, 200m, Sud kante 4+, 180m.

Nama z Metodom manjka ena smer, ker sva v petek zgrešila vstop a sva dan izkoristila za trening plezanja v mokrem kaminu med kapljami. Tretji raztežaj je presegel moje zmožnosti, pa sva potelovadila navzdol. Ravno pravi čas, ker nas je v dolini pričakala toča.Ostalim je šlo dobro, edino Jao se je “pritoževal” nad Matijevo zagnanostjo.

Na prelazu Pordoi smo spremljali še tekmo v gorskem teku (zaprta cesta, ko smo se peljali proti Cortini), skratka vikend se je zaključil po pričakovanjih – še pridemo.

V nedeljo smo Miha, Dare, Štefan in jaz šli na Mangart po omenjeni smeri. Slaba ura dostopa čez trave, plezanje v senci, zadnji del po Slovenski na vrh pa že v soncu. Na vrhu brez pretirane gužve, pivo v koči pa primerno ohlajeno.

Vsem se je zdela smer idealna za sproščeno nedeljsko dopoldansko telovadbo. Veseli smo bili dobre plezarije v dobri družbi, najbolj pa tega, da nam je uspelo prepričati Miha, da naj čevlje zaradi katerih je bil na riti, končno pospravi v kontejner ;-).

Anže je že pred časom predlagal omenjeno smer a se nisem pustil prepričat, ker sem v opisu prebral, da je 2 uri dostopa. No v resnici jih je bilo več, ker sva midva krenila iz Kokre, avto sva pustila pri Suhadolniku.

Tokrat sem popustil, pa sva krenila. Vstop sva našla za spremembo v prvo, smer tudi (manje više, ker v srednjem delu po drnastem svetu lahko lutaš po svoje). Od treh opisov in skic, ki sva jih imela s seboj sva se najbolj zanesla na tistega, ki ga sva ga videla sproti. Razen enega stojišča in treh starih klinov smer ni opremljena – vsaj midva nisva nič našla, ostal pa je en klin, ki ni hotel popustiti niti za centimeter.

Anžetu je žreb namenil po mojem mnenju najlepša dva rastežaja – zborbal jih je suvereno in si zasluži pohvalo.

Vrh so občasno zakrivale meglice, pa sva jo potegnila do koče na enega hladnega. Je prijal, ker je med sestopom žgalo kot pri norcih. A samo do gozda, potem je dan postal lepši, hladnejši.

Mihelič je napisal v vodničku Bele vode, da je Direttissima v Visoki polici dolžnost vsakega ljubitelja julijskih sten. Pa smo jo izpolnili; dolžnost namreč. Nedelja je obetala lepo vreme (na www.ilmeteo.it še pišem reklamacijo vremenske napovedi), zato smo Maja, Raf, Sandra, Metod, Anže in jaz krenili v Bele vode. Raf in Maja sta se odločila za Lojtrco, ostali za Direttissimo. Navkljub težavam pri dostopu smo le tega našli, ko sta se plezalca pred nami ravno spustila do dna. Smer je točno taka, kot je opisana. Na začetku strma, kompaktna, logična, par klinov kjer jih potrebuješ, varovališča za spust urejena, skratka užitek. Naslednjič bo treba bolj zgodaj od doma, pa splezat še smer desno od nje. Dostopa in sestopa je kar nekaj, zato je to po mojem bolj racionalna varianta.

Čeprav nas je pošteno namočilo med sestopom (Maja in Raf sta poslabšanje zaslutila že prej in izvedla samo kondicijski ogled smeri), smo med hidracijo ugotovili, da vsi komaj čakamo napovedan junijski tabor v Belih vodah. Še se vrnemo.

Prejšnji vikend (nekateri tudi dlje časa) smo Božo, Lidija, Manca, Majda, Jao, Matija, Matic, Blaž, Andraž, Čarovnik, Neli, Sandra, Dare in jaz (pa dva pridružena akademca, pa Mufti in Muftica) plezali v Paklenici. Nekateri smo postali starejši, spet drugi izkušenejši a glavno je, da smo vsi prišli domov celi in zdravi; odrgnine, praske in buške ne štejejo :-).

Splezali smo skupno 29 smeri težavnosti od 4a do 7a. Za nekatere pretežko, spet za druge prelahko. Nepreplezane smeri nas bodo zagotovo počakale do jeseni, ko pridemo spet.

Na poti domov je bil v kombiju na obisku nekaj časa tudi najboljši hrvaški nogometaš g. Slobodan Udarac, a je odšel takoj, ko smo prenehali poslušati prenos tekme Hajduk – Dinamo :-). Podrobnejše poročilo sledi v četrtek na ferajnu.

Fajn smo se imeli