Avtor: Marko

Ker je v petek popoldan oz. soboto odpadla plezarija v Srebrnjaku (zakaj že?), sva z Daretom šla v NŠG splezat Košir – Brelihovo. Za spremembo sva bila zjutraj prva v smeri (no, ne čisto, saj sta smer ogledovali dve Zagrebčanki, a sta bili neodločni pri vstopu in sva ju prehitela), čeprav ura ni bila najbolj zgodnja.

Plezarijo sva si popestrila v drugem rastežaju, ko sem se jaz najprej zagnal prehitro desno v plato, ki se je končala z naloženim previsom, Dare pa je potem skušal zajeb rešiti s prečenjem čez plate do stolpa kjer je varovališče. Na koncu sva se spustila navzdol v pravo smer in prišla za stolp tako, kot se zagre. Kamin v naslednjem rastežaju po prečki ni bil najbolj estetsko splezan, ker je v njem zagozdenih kar nekaj skal, ki ne vlivajo zaupanja, pa je zato šlo malo bolj po kmečko. Do vrha potem brez težav, pričakal pa naju je sonček in veter.

Zaključek sva opravila na Erjavčevi, slik pa ni, ker sva imela telefone na varnem v nahrbtniku.

Ta teden sem si privoščil malo dopusta in izkoristil dobre ledne razmere. Z Božom sva bila v četrtek v Tamarju. V Centralnem sva po prvem raztežaju obrnila, ker je sveča donela votlo in je bila počena po celi širini. Bi se dalo po levi strani, a to ni to. In sva šla v Svečo, jo splezala do vrha in se spustila en rastežaj po Slapu nad votlino. Pa vrv nikakor ni hotela sodelovati in priti za nama in sem se javil, da jo grem ponovno prepričat. Pridem na vrh, vidim, da je rušje ni spustilo naprej, vrv sprostim, ponovno premečem in se spustim nazaj na varovališče k Božu. Ni nama več šlo na smeh, ko se je po nekaj metrih vrv spet zataknila. Tokrat je bil na vrsti Božo, ki je šel nazaj prepričevat vrv, da jo še potrebujeva. Ni bilo treba čisto do vrha, vrv je sprostil, nato pa je šlo do dna brez težav. Poleg naju je bila v Tamarju samo še ena naveza. Še postanek v Tamarju in pri Danici, pa domov sušit opremo za petek.

V petek smo Lidija, Božo, Marko, Rajc in jaz krenili v Logarsko. Najprej smo šli v Slap pod Sušico. Je narejen odlično do vrha, skoraj povsod zadosti širok, da si je vsaka naveza lahko izbrala svojo linijo. Udoben je tudi sestop, saj je konec slapu v bližini poti iz Klemenče jame. Ker se tako daleč ne pelje samo za en slap, smo se premaknili pod Palenk in splezali še tega. Je tudi super narejen, pa si lahko plezanje precej olajšaš z lažjo linijo, ali pa otežiš čez kakšno svečo. V Lučah smo poskrbeli za želodčke, nato pa domov sušit opremo.

Sobota je bila namenjena počitku, zato smo danes komaj čakali, da spet malo popikamo v Soteski. Dare, Metod, Rajc in jaz smo se zjutraj pripeljali v Sotesko, kjer ni bilo nobenega avtomobila na parkirišču. Vedeli smo, da je Slap v Soteski tudi lepo narejen, da bomo ob 11h že pri avtu, pa si nismo mislili. Ker se doma ne smejo navaditi, da se s plezarije pride tako hitro domov, smo zavili še v Završnico z namenom, da si gremo ogledat še hudiča, ki babo pere. A vožnja do tja nas je očitno polenila, pa smo končali v Zavrhu na analizi.

Upajmo, da bodo take razmere še nekaj časa vztrajale, da si napolnimo ledne akumulatorje. Srečno.

V soboto smo za prvo letošnje pikanje pri prijetnih -15°C Katarina, Rok in jaz izbrali Prednjo glavo. Ko pridemo tja, vidimo, da so na vstopu že pripravljeni Jao, Čaro in Andraž. Kasneje prideta še Lidija in Božo, zato smo Jeseničani zagotovo prevladovali v Krnici ta dan. V prvem grabnu manjka še precej vstopne sveče, v drugem grabnu pa je za 5 rastežajev lepe plezarije. Prvi in tretji rastežaj z nasmehom, ostalo bolj položno. Mi smo se dva rastežaja pred koncem skozi rušje prebili na desno stran. Ko grabna prideta skupaj, se pa začnejo preveč kopne razmere, da bi se splačalo borbat dalje. Spustili smo se vsi skupaj po prvem, da nismo delali preveč gužve in kanonijade še plezajočim, pa še jaz sem malo pogledoval za izgubljenim varovalom (že drugi letos). Za zaključek smo na Dovjem pojedli vsak eno presto in naredili plan za naslednji dan.

Ker se plani hitro menjajo, sta v nedeljo Katarina in Rok šla s Perotom v Vrata (čakamo poročilo!), jaz pa z Daretom, Majo in Rafom v Sotesko. Preverit smo hoteli, če tam res ni nič narejenega, kot smo bili dezinformirani. Zvabil nas je Vis-a-vis, ki se naredi bolj poredko in je bilo priliko treba izkoristit. No, ni čisto dokončan, a za 4 rastežaje je bilo. V vstopnem rastežaju na levi kaplja in curlja, prečka v sredini ima še premalo ledu za vijačenje, desno je pa OK (če odmisliš brezplačen tuš). Pod vrhom je treba prečiti v levo, zborbati na vrh in se odločiti katero drevo je primernejše za varovališče. Smer ni ravno kot v Kresalovih Zimskih vzponih, pa oceni 3+ bi dodal še kakšen plusek. Sledi nekaj kopnega, pa položnega ledu, za konec pa še en rastežaj s soncem obsijanega ledu, ki ga višje v grapi kmalu zmanjka. Sestop po strmih travah je malo siten. V sosednjem grabnu po kateremu sestopaš, pa je voda odnesla kar precej materiala, tako da je postal kot “lomilec gležnjev”. Fajn je bilo, ne glede na to, da smo se izneverili tradiciji, ker nismo naredili nobene poglobljene analize. A bomo nadoknadili, še bodo lepi dnevi.

Vas Brela pri Makarski je šestič po vrsti gostila alpinistični tabor Glavno, da se klajmba 2016. Da se tradicija ne bi izneverila, je vreme spet bilo od sončnega za kopanje, do dežja in temperature za puhovke. Na vrhu Biokova je v petek padel celo sneg.

V četrtek je namesto sonca, ki sta ga napovedovala accuweather in HDMZ padal dež. Dan smo izkoristili za ogled vasic v okolici Makarske kjer še nismo bili in testiranje učinka namočenih zdravilnih zelišč. Mislili smo, da bo v petek bolje, a je bilo še hladneje, še vedno je deževalo. Pa smo krenili do Neretve po mandarine, Ploče, Metkoviće. Zvečer pa na fešto v Brele. Udeležba je bila vremenu primerna, a organizatorji so se izkazali z dobrim pasuljem, ki se je daleč vohal.

Sobota pa končno sonce. In smo se zagnali navkreber v Najmanji Borovac, Borovac in Ercegove gradine. Vsi smo za ogrevanje splezali Superpanoramico 6a 200m. Nato sta se Lidija in Božo zagnala v Sretan rođendan Roberto 6a+ 180m, midva z Metodom pa v Psiho blok 6a 200m. Malček smo hranili moči za nedeljsko dopoldne, ko smo nameravali splezat še kakšno kratko in za večerno fešto v Brelah. Tokrat so organizatorji poskrbeli za naše trebuščke z odličnimi skušami in pivom, za dušo pa z dvema zanimivima predavanjema.

Nedeljsko jutro pa nas je “razveselilo” z dežjem. Lidija in Božo sta zato krenila domov, midva z Metodom pa v Omiš na oglede plezališč. Tam je kar nekaj možnosti, kjer je dostopa 0,0m in se lahko dobesedno varuje iz avtomobila. Bo treba enkrat tja za kakšen podaljšan vikend. Zvečer sva bila tudi midva že doma brez inkasantskih podvigov hrvaške policije.

Tako kot za dežjem vedno posije sonce, udeleženci upamo, da bo naslednje leto še boljše. Vremenske napovedi ne bomo več preverjali, se imamo tudi brez tega fajn.