Na sončni strani Koroške – Gr. Hafner

V petek podaljšanega vikenda, je bilo treba preživet na snegu in soncu in kazalo je, da bi jo bilo najbolje ubrati pod Katschberg. Na Hafnerju (2164 m) še nismo bili in po fotkah, je kazalo na prijetno smuko po senožetih prav dol do avta.

Še prej pa je bilo treba prit na vrh, kar pa se je izkazalo skoraj za misijo nemogoče, saj sem zjutraj v rukzak pozabil vtakniti kože za smuči!! Ker skoraj dve uri vožnje ni za zanemarit, sem rekl, grem peš, pa do koder priguram, nekaj bo pa le. Na srečo smo ujeli neko poratrakirano cesto, ki nas je pripeljala, prav do vršne planote, vmes pa sem se šel še malo Mcgajverja, ter na smuči navezal smrekove vejice in je kar šlo – vse do vrha, oziroma par metrov nižje, saj je bil vrh spihan in zavit v goste megle.

Dol je bila pa ena sama poezija. Ravno prav strmo za uživat v 20-30 cm celcu, nižje nato med redkimi macesni, še niže 100 m po zelo gosti gmajni, na koncu pa po čudovitih odprtih travnikih -ves čas po pršiču. Super-petek,  smo rekli Maja, Nani in Raf

Kadar je v Krmo res daleč (skupna tura)

Ko smo v nedeljo, 21. januarja navsezgodaj le požokali naše avtomobile na že precej polnem parkplacu nekje na cesti v Krmo, se še nismo zavedali, kako dolga bo danes tura. Smo pa vedeli, da je cesta pogojno prevozna in le za terenska vozila, zato smo za tokratno skupno turo izbrali nižje hribe na tem območju. Veliki Pršivec bo kar pravi, pa še naše tečajnike smo peljali na lepo ogledno turo.

Grizli smo cesto, ravnico Zasipške planine in končno še v breg, davek vsemu temu smo poračunali na Prgarci, kjer smo si ogledovali naš pomožni cilj – vrh malo bližje v smeri Pršivca. Trije so se odločili za vrnitev v dolino, ostali smo nadaljevali, a kmalu doživeli prvo snežno ploho z dodatki ojačanega vetra. Zelo neugoden je bil tudi sneg z zaplatami napihane mehke do trde klože na zelo trdi podlagi. Pri smučanju dol v Krmo je bilo zato zelo zanimivo, na čase pa tudi malo srhljivo (nismo vsi Karničarji…), poleg tega je tam teren zelo razgiban in je pravo smer težko izbirati. Do avtov je bilo še hudo daleč, a je z malo dobre volje šlo brez problemov. Ko smo avtomobile rešili s parkirnih boksov, je sledil le še hiter skok k Dani na Dovjem na okrepčilo.

Trpeče smo uživali: Mare, Maja, Sandra, Nani, Seba, Mitja, Tomaž Anton in Raf

Tečaj zimske tehnike

Kadar je vreme slabo, se lahko odločiš: ali boš doma za televizorjem ali pa se z družbo potikaš kje po snegu in na frišnem zraku – v bližini tople koče, kjer si nato lahko ogreješ premrzle ude. V torek, 26. se nas je navsezadnje na Erjavčevi zbralo kar precej, ob tečajnikih še lepo število starejših članov, ki jim ni bilo bit doma na kavču.

Tako nekako smo razmišljali in v sklopu AŠ izkoristili en tak dan za uvod v zimske znanosti. Z Božotom sva si jih razdelila vsak po pol in veselje v snegu se je začelo. Ko bo vreme lepše in sneg primeren, bomo pa tacali bolj zares.

 

Zeblo na III-ojki ne bo

Motorke, sekire, delavske rokavice in še kaj ne alpinističnega smo zbasali v rukzake in se s parkirišča podali proti B III. V roke je pošteno grizlo in za zadnji dan oktobra je bilo kar mraz, pa se je telo kmalu ogrelo na delovno temperaturo, ko smo jo ubirali v Za Ak. V udarni skupini nas je bilo devet, preko dopoldneva, pa se je število drvarjev povečalo še za enkrat. Zato so drva kar letela v lopo pred bivakom in letos se spet ni treba bati, da bi obiskovalce zeblo – tudi nas ni, ko smo žagali, cepili, pospravljali….

Kot vsako leto, je bila tudi ta delovna akcija združena s skupno turo za nove tečajnike, ki pa so se očitno ustrašili, misleč, da bo potrebno podreti in pospraviti na desetine kubikov drva. Mogoče pa so bili z mislimi že kje v strmih stenah, kjer ti sto-meterski prepadi poganjajo adrenalin po žilah in jim je bil turistovski vzpon do gozdne meje čisto premalo? Bodo lahko povedali na kakem od naslednjih sestankov….

Prisotni udeleženi smo pa ponovno ugotavljali: zabavno je, kot vsakič, ko se spravimo v akcijo, tudi dan je bil lep in krnica Za Akom je tudi nam v čast žarela v jesenskih barvah.