Avtor: Rafael Kolbl

Po neskončnem poplezavanju v naboranih smereh nad Vršičem, je bilo potrebno narediti en mali miselni preskok in se podati v strme dolomitske stene. Eni prvič, drugi (starejši) pa … Dejstvo je, da sta za večjo skupino ljudi primerni področji le Falzarego in Sella, kjer se da solidno kampirati in napadati hitro-dostopne stene. Mi smo bili za prvo varianto, kjer je možnosti res neomejeno.

Ker so eni prvič šlatali dolomitsko skalo, so bile smeri nekoliko lažje (malo tudi letom primerne), so pa zato okusili plezanje v skopo opremljenih smereh z solidno naklonino. Frendi, jebice in gurtne so prišle na svoj račun, mi pa do varnega plezanja, čeprav glava včasih noče…

Poleg plezanja je bilo treba tudi malo peš – eni na Lagazuoi, drugi na Tofano, pa tudi frikanja ni manjkalo. Prov fajn, ker je bilo vsem fajn. Smo pa v dveh dneh splezali: Ibex, Via Gianleo, Via dei projettili v  Lagazuoi picolo, Parete ovest in Via Normale v Torre Falzarego, Diedro Nord v Cinque Torri, pa še kakšno, ki je ušla iz spomina.

Kakorkoli, Dolomiti so bili in so še vedno nekaj posebnega. Precej tudi zaradi dobre kompanije, ki smo jo sestavljali: Maja, Majda, Aleksandra, Nanika, Metod, Mare N., Peter s sinovoma Rujem in Janžom, Luka, Tomaž, Pero (Jao), Seba, Miha, Rajc in jest. V mislih pa je bil z nami sigurno tut naš prezidente, ki je ta vikend poročil sina.

Propadel nam je načrt za Oberlechnerspitze, saj cesta do jeza Kolbrein v dolini Malte še ni odprta (baje 11. t.m.). Odločili smo se za naše hribe kjer je potrebna zgodnja ura in ob 5.30 se dobimo v Mojstrani. Nekaj kasneje nas na izhodišču preseneti žalosten pogled na pobočja pod Nad kuhinjo špico – komaj še kakšen snežen jezik. Pa smo rekli kar bo pa bo, bomo pač malo nosili smuči, hoteli smo izkoristiti lep dan – zadnji teh prvomajskih praznikov.

Po dobri uri grizenja v breg, smo na mestu, kjer se odcepi pot na Požgano mlinarico nataknili smuči in do Begunjskih vratc je šlo brez problemov, le vedno toplejše sonce je pripomoglo k izdatnemu znojenju. Na sedlu smo se predali razgledom, mirnemu vremenu in kalorijam iz nahrbtnika. Po kakšni urici pa na smuči in naj se zabava prične. Na osojnih pobočjih odlično, kjer pa je sonce dobilo sneg bolj direktno, je pa že cukalo. Do mesta, kjer smo gorgrede natikali smuči, je bila res dobra smuka, nato smo parkrat sneli smuči in lovili jezike snega, kjer pa so bile smučke malo žalostne (pa mi tudi…) – po snegu je bilo močno “nasmeteno” s kamni vseh velikosti, ki so jih prispevale razdrapane stene Cmira. Prigoljufali smo se tako globoko v rušje, kjer je že pošteno dehtelo po poletju.

Po prihodu k avtomobilom pa je sledilo nekaj, česar si v visoki zimi ne moreš privoščiti. Prekurjenim stopalom je neznansko ugajala osvežitev v Bistrici, grlom pa malo kasneje osvežitev na Dovjem.

Uživali: Pero, Janž, Gorazd, Manca, Mare, Marko, Mitja, Raf

Po polaganju laminata v soboto, se je na cvetno nedeljo spodobilo it v najino cerkev – hribe. Brskanju po netu je sledila odločitev – greva se spet peljat, kot že parkrat to zimo  – na zahod. Poleg vremenskih obetov, je veljalo upoštevati tudi snežne razmere. Našla sva jih skoraj popolne.

Nostra je ena mala vasica od boga pozabljena, in leži na desnem bregu Zilje kmalu po vstopu v Leško dolino (Lesachtal). Prav zato so tam še vidni stogovi – priča, da so bili tod naseljeni tudi naši ljudje. Jutranje megleno nebo naju je pospremilo skozi gozd, višje gori, se je z gozdom razkadila tudi megla in cel dan je držalo – čisto in mirno. Vrh Runsecka se pokaže šele, ko prideš čez en rob že skoraj 2000 m visoko in ti kar mal “dol pade”. Ampak se hitro spedena še ta del, poplačan z res lepimi razgledi na najvišje Karnijske vrhove: Hoche Warte, Seekopf, Steinwand… in lepa smučarska pobočja. Tudi naju ja čakala lepa pela, saj je bil sneg še čisto nepredelan. Lepo turo in sploh super dan, je potrdilo le še pivo v prvi odprti oštariji.

V glavnem lepa tura