Avtor: Rafael Kolbl

Po božičnem sneženju so bile v Julijcih in Karavankah razmere malo neugodne za kako resno turo. Pero je predlagal skok na Koroško in tako se nas je 7 zagnancev podalo na Speikkofel v okolici Turacher Hohe. Iz St Lorenza smo nekaj minut smuči nesli, nato je bilo pa novega snega vedno več, vse dokler nismo prišli iz gmajne. Tam pa nas je pričakala klasična slika Nockbergov – do trave spihana pobočja. No, nekako smo spedenali gor in dol in konec koncev sploh ni bilo tako slabo.

Udeleženci: Pero, Gorazd, Mare, Erik, Maja, Matic in Raf

1.12.2013 – prvi dan nove sezone – je bil naš plan osvojiti Königstuhl (v Nockbergih), pa je bila cesta proti Josef-Mehrl koči zaprta. Kot rezervni plan smo izbrali Baerenaunock, ki je desni sosed Peitlernocka in smo ga osvojili že prejšnjo zimo.

Najprej je treba podelat par km nesplužene Nockalmstrasse. Pri sedežu parka se odpre dolina proti zahodu, ki jo zaključuje naša gora. Na planini Baerenau nas je z dvorišča pregnal siten celovčan, do tja je pritiščal s svojim volvom 4×4; pa smo naredili gor in dol ovinek okol njegove ograje. Do vrha je šlo potem prav zmerno, nas je pa kar nekaj jamralo zarad ožuljenih nog. Zaradi močnega vetra pred dnevi, smo se tudi bali, da bo greben ful spihan, pa sploh ni bilo sile. Na vrhu smo opravili formalnosti (foto, ter okrepčilo/šnopc) in pohiteli s pripravo na spust. In bilo je res super skoz in skoz en sam pršič (včasih mal bolj gost in trd, včas pa tudi čist taprav – ane, Maja …). 800+ višincev navzdol mine prehitro, usta pa smo imel vseeno vsi razvlečena v en zadovoljen nasmešek. Če se je tako dobro začel, kaj šele bo…!?

Risali vijuge: Maja, Mare, Tadej, Dragica, Darko, Branka in Raf

Najprej sva z Majo hotela lest u Breitwand na Koroškem, pa sva si premislila in šla na eno daljšo turo v Julijcih, saj je bil dan kot malo takih letos. Jesenskemu času primerno sva si izbrala steno nad Bohinjskimi vratci, do tja pa je skozi Krmo debeli dve uri.

Po kratkem počitku sva se s sedla zbasala v strm kamin, ki se je kmalu položil v skrotasto pobočje in kot je pravil Šorn, je dobro označeno z možici, da se ne izgubljaš z iskanjem prehodov. Vseeno je treba parkrat zlest kak skok, ki mal doda k psihi, če si nevarovan. Sicer so pa prehodi logični in smer izredno slikovita, tako, da bi bilo smeri lahko še za kakih 100-200m več. Iz stene sva prilezla na čudovit, prostrani travnati vrh Tošca.

No, sestopa je bilo tudi za ene 3 ure in v Krmi se že pošteno pozna, da je za tabo več kot 1500 višincev (bo treba v železarni naročit nova kolena…). Super dan sva zaključila pri Danici.

Namesto v visoke gore južne Tirolske, smo bili zaradi slabe vremenske napovedi prisiljeni spremeniti plane. V upanju na boljše vreme smo se odpravili na vzhod Avstrije – v Grazer Bergland.

Bilo nas je zadosti, da smo v Rothelsteinu naredili malo invazijo in prevlado slovenskega jezika v zraku. Uživali smo v prijetno topli skali, in splezali eno, do dve smeri na navezo – Vladimir in Samo smer Eldorado in Michelangelo (VI+ in VI), ostali pa malo lažje – Elfengarten, Schlangengrube in Draufgabe. Večer je minil v stilu Jamieja Oliverja in vitezev okrogle mize, zavetje pa nam je spet dajala pravljična Hubertova domačija.

Naslednji dan je bil seveda spet dež (že tretjič zapored!), zato smo se nekoliko čemerni odpravili proti domu. Udeleženci »odprave«: Hlod, Sneža, Mare, Mirko, Tufek, Erik, Samo, Vladimir, Maja DiCapo in Raf.