Rafael Kolbl – Stran 12

18. marca, 201618. marca, 2016

Spomladansko smučanje – Hagener hutte 2446 m

Rajko, Maja in jaz smo se odpravili skozi karavanško luknjo, k severnim sosedom. Iz Mallnitza smo se zapeljali do rampe, saj cesta na Jamnig Alm še ni bila prevozna (razen s taxijem). Ker se je obetal lep dan, smo se tudi peš prav hitro povzpeli do planine. Tam je sledil krajši posvet glede nadaljevanja vzpona, nam pa je en lokalni bordar s krpljami lepo pomagal pri iskanju smeri – cilj je bil namreč še v megli.

Pri novi koči smo hitro obrnili in si poiskali malo zavetja pri stari koči, na južni strani prelaza. Potem je sledil resnično uživaški spust – veliko bolje kot smo pričakovali med vzponom. Edino po cesti je že malo cukalo, saj so visoke temperature naredile svoje.

Ob zasluženem pivcu po turi, so naši obrazi kar žareli. Zaradi žgočega sonca in zaradi lepo preživetega dopoldneva.

7. februarja, 20167. februarja, 2016

Se je dalo smučat

V soboto, pred poslabšanjem vremena smo Maja, Manca, Miha in jaz šli preverit razmere na Koroško stran, točneje na Gaipahohe (2192 m) nad Innerkremsom. Predvsem, ker je bila stopnja nevarnosti plazov za okolico Turacherja znatna (3), smo izbrali ta ne preveč strm hrib, pa tudi glede višine snega nižje doli, je bilo kar prav, saj je polovico poti možno opraviti po smučišču.

No razmere so bile za silo dobre, ujeli smo celo nekaj pršiča. Okoliški hribi so bili precej spihani, bolj proti severu in zahodu – okoli Ankogla pa je bilo videti bolje. Žal bo treba na naslednje lepe (in varne ) dni še nekoliko počakat, prva letošnja tura za naju z Majo pa je lepo uspela.

7. decembra, 2015

Zimski kanjoning

Ne, mi se ne damo. Spet se nas je zbralo 14 avanturistov, ki nas hladno jutro na Pokljuki ni odvrnilo od namere, da se podamo v svet vrvne tehnike – tokrat od odzgoraj na dol s spustom po soteski Ribnice.

Soteska Ribnice je v zgornjem delu (od mostu pred planino Uskovnico) večino leta suha. Tokrat smo v grabnu našli le malo snega in kup podrtega drevja, kar je podvig le popestrilo. Po kakih 100 metrih je še možno pobegniti ven iz globeli, kasneje, po par skokih, pa je umik lahko precej zahteven. Stene so na obeh straneh gladke, previsne, sluzaste ter porasle z mahom in visoke več deset metrov. Po precej skokih (abzajlih), dričanju po riti in plezanju preko podrtega drevja, smo po treh urah le prišli do mesta, kjer je na desno možni izplezati gor na rob – na Uskovnico. Prijazni mož, ki kot zgleda še vedno pase živino, nam je prepovedal prehod preko lesene ograje, češ, da jo bomo polomili in nas nagnal malo naokoli.

Pri “sestopu” na Rudno polje smo se ustavili še pri koči na Uskovnici, ki je ODPRTA, si privoščili pivo in štrudl, potem pa domov. Ideje za naslednjo turo že zbiramo.

5. novembra, 2015

MED ZLATIMI MACESNI IN VEDNO ZELENIM RUŠJEM

Nujno je bilo vzeti dopust in izkoristiti brezhiben jesenski dan. Zato se z Majo podava v s soncem obsijane skale na Dleskovški planoti, točneje v južno steno Črnega vrha (1931 m), smer Sled svizca (IV-/II-III, 145 m). Prijetnemu plezanju in uživanciji na vrhu, je sledil sestop, ki je bil seveda v smislu zelene avanture, saj se mi doma ni zdelo vredno pogledat kaj piše ob opisu smeri. Kasneje sva celo našla par skalnih možicev, ki so naju pripeljali na markirano pot.

Spomladi bo treba v ta konec pripeljat še kakega tečajnika. Smeri v Črnem in Velikem vrhu so neopremljene in večinoma lahke, zato so zelo primerne za uvod v svet alpinizma. Nad vremenom, pokrajino in smerjo sva bila oba navdušena, manj pa nad zaporami cest, ki so nama podaljšali vožnjo za skoraj eno uro (bo treba začet preverjat stanje na naših cestah…).

28. oktobra, 201528. oktobra, 2015

Množično v Paklenico

Kljub orkanski burji smo se nekako nakapali in v četrtek zvečer nas je bilo pri Adrijani za en manjši avtobus. V petek je bilo še precej vetrovno, a je bila želja po plezanju dosti močna, da smo se zapodili po smereh v kanjonu. Ta dan je podlegel Albatros, pa tudi kup lažjih smeri. Pridni so bili novopečeni pripravniki, ki so si zjutraj redno skuhali zajtrk, čez dan pridno plezali, zvečer pa nas stregli s pijačo.

Sobota je bila kičasto lepa, zato se je spet plezalo, nekaj pa nas je zavilo v kanjon Male Paklenice, nakar smo potegnili še daleč v rebra Velebita in se čudili in naslajali v miru in lepotah skrivnostnih velebitskih gozdov. Mladince pa je iz sten Paklenice itak spodila šele tema.

V nedeljo dopoldne je bilo potrebno izkoristit za še kakšno smer, je bila pa v kanjonu že taka gužva, da smo nekateri temu rajši ušli na obalo. No Pakla je lepo uspela, smeri je bilo preplezanih toliko, da jih ni za naštevat in normalno, da se spomladi spet vrnemo.