Avtor: Rafael Kolbl

Zaključili smo jo kot se spodobi – s turo v dolino Malte in naprej proti Kölbreinspitze (2939 m). Čeprav so napovedovali pooblačitve po 12 uri, se nismo odločili za vstajanje ob nehumani uri sredi noči, ampak ob bolj normalni 5 uri, kar se je izkazalo za dosti razumno potezo. Sneg ob vzponu ni bil več tako trd, da bi bili potrebni srenači, torej brez zoprnega kovinskega žvenketanja pod nogami. V zgornjih nadstropjih naše ture, je bila snežna podlaga tako lepo gladka in ravno prav ojužena, da je kar vleklo navkreber. So pa vremenarji dobro »udeli« – okoli 11 ure so se začele kopičiti megle okoli vrhov. Zaradi tega in pa ker nismo mogli dočakat smučarskih užitkov, smo vrh (ki je le par dest metrov višje) tokrat izpustili in se na sedelčku pri križu pripravili za spust. Popolne užitke je občasno pokvarila le rahla megla in difuzna svetloba, v glavnem pa za vriskat (ane Nanika).

Razmere bodo po mojem ugodne le še kak teden ali dva, zato se kandidati podvizajte.

Zmagali smo Maja, Nanika, Rajc in Raf.

Danes smo izkoristili lep dan in skočili v Bohinj, točneje v stenico v južnih pobočjih Pršivca. Ker je dostop kratek (okol 20 min) se nam zjutraj ni mudilo, pa še bohinjsko meglo smo moral pregnat. Na vstopu je bila še vedno kar konkretna plazovina, tudi skala je bila primerno nasvinjana z listjem in zemljo, višje pa je bilo bistveno bolje. Smerca je sicer dolga le štiri cuge, je pa okolje pravo in na sončku. Na vrhu smo pomahali jadralnemu padalcu, ki se je nesramno blizu stene pripeljal mimo. No, pod steno si v dveh spustih z vrvjo, čez 15 minut pa že na hladnem pivu v koči pri izviru Savice.

Uživali smo Maja, Aleksandra, Marjan in Raf

Prejšnji petek smo ignorirali slabšo napoved in se odpeljali v Lesno dolino na zahodnem Koroškem. Do tja se pripelješ po dolgi in na koncu hudo zaviti cesti, vmes  (če poznaš) se izogneš parim radarjem, so pa hribi res lepi in smučarija tudi.

Ker je pobočje Scwalbenkopfa – 2159 m obrnjeno na sever, smo pričakovali manj ugodne snežne pogoje, no na koncu je bilo vse sorte, ampak vsi vemo, da je poanta v tem, da se podiš po hribih in če je drugo tud fajn, še toliko bolje.

Vse čestitke Mirkotu, ki je postal pradedek, pa je čisto suvereno opravil s turo in to v dolini tudi obeležil s kišto Villacherja. Ostali udeleženci: Maja, Rajko, Tadej, Dragica in Raf.

Rajko, Maja in jaz smo se odpravili skozi karavanško luknjo, k severnim sosedom. Iz Mallnitza smo se zapeljali do rampe, saj cesta na Jamnig Alm še ni bila prevozna (razen s taxijem). Ker se je obetal lep dan, smo se tudi peš prav hitro povzpeli do planine. Tam je sledil krajši posvet glede nadaljevanja vzpona, nam pa je en lokalni bordar s krpljami lepo pomagal pri iskanju smeri – cilj je bil namreč še v megli.

Pri novi koči smo hitro obrnili in si poiskali malo zavetja pri stari koči, na južni strani prelaza. Potem je sledil resnično uživaški spust – veliko bolje kot smo pričakovali med vzponom. Edino po cesti je že malo cukalo, saj so visoke temperature naredile svoje.

Ob zasluženem pivcu po turi, so naši obrazi kar žareli. Zaradi žgočega sonca in zaradi lepo preživetega dopoldneva.