Zimska tehnika alpinistične šole

Zaključek tedna je končno prinesel težko pirčakovan vikend, ki je bil namenjen zimski tehniki. Snežne razmere žal niso ponudile najboljše podlage za vzpon po Žagarjevem grabnu, zato smo ponižno sprejeli odločitev da se na Vogel povzpnemo z gondolo. Sledil je prijeten spoznavni večer v dobri družbi načelnika, vodnje letošnje alpinistične šole in šestih tečajnikov.

Sobota je bila namenjena zimski tehniki. Pridružila se nam je še sedma tečajnica. Na pot smo se nekateri podali s smučmi nekateri pa peš. Skupaj smo se spoznali z osnovami reševanja izpod plazov, preizkusili smo gibanje z derezami in potrenirali ustavljanje s cepinom. Naredili smo sidrišča v snegu in preizkusili spust na gobo ter opravili gibanje naveze v zimskih razmerah. Večer je minil v kulinaričnih podvigih in turnirju enke.

Ker smo v soboto opravili vse kar smo imeli v načrtih smo jo izkoristili za dvojno dozo kave in turnosmučarsko turo na Šijo. Razmere se bile ravno pravšnje da smo lahko uporabili srenače in kasneje tudi dereze in cepin. Tako smo utrdili še nekaj dodatnega znanja, ki smo ga pridobili prejšnji dan. Spust nazaj do koče je bil opravljen po smučišču – izognili smo se nekaj kamenja, kljub temu pa je bila to bolj smiselna odločitev saj bi v nasprotnem primeru imeli ledeni slalom med skalami in borovci. Sledilo je še eno kulinarično razvajanje in pakiranje. Tokrat smo se soočili z Žagarjevim grabnom. Prvi klanec je bil še primeren za spust s smučmi nato pa smo nadaljevali peš.

Celoten vikend je bil poučen, pester in obarvan z veliko smeha in dobre hrane 😊

Sobotno lovljenje brezpotja na skupni turi

Že v sredini tedna je pregled vremenske napovedi obetal nekaj sončnih žarkov čez vikend. Brez večjih zapletov smo v četrtek potrdili sobotno skupinsko turo. Prvo z novimi tečajniki. In tako smo šli …

Zbralo se nas je 15, med njimi sva bila sveže dva tečajnika. Kljub svežim jutranjim temperaturam se nam je obetal lep sončen dan. Drugi ovinek proti Vršiču je bila naša izhodiščna točka. Sledilo je še zadnje preverjanje potrebne opreme in že smo se podali po gozdni poti navzgor. Gorazd je kot poznavalec poti in terena prevzel načelo skupine in držal tempo, ki nas je vse hitro pogrel. Preden smo se podali na prečenje grebena smo “skočili” na Škrbinjek kjer je sledila prva skupinska fotka in vpis v knjigo. Po isti poti nazaj do sedla in začel se je razgiban greben, ki nas je vodil čez Mali Kumleh, Veliki Kumleh do Kumlehove glave, ki je bila najvišja točka dneva. Tisti ki se niso okrepčali že na prejšnjih Kumlehih so si tukaj privoščili malico – kar je bila za nekatere lepa motivacija. Nekje je bilo slišati stavek: “sendvič si narediš, ko greš bivakirat, na enodnevne ture se ga ne nosi”, kljub temu smo si ga nekateri privoščili – rabimo še malo da se navzamemo “alpinističnih navad prehranjevanja” 😉 Kot zadnji vrh nas je čakal še Visoki Mavrinc kjer je sledil še zadnji vpis v knjigo in skupinska fotka.

Greben nam je dan popestril z različnim tereni tekom prečenja. Od zasneženih predelov, ruševja, šodra do skale, ki je bila na sončnih predelih prijetno topla (senčnih raje ne bom preveč omenjala). Nekaj prijetnih lokacij je ponudilo odlično mesto za martinčkanje, ki smo ga dobro izkoristili. Vzponi in spusti se ves čas izmenjujejo zato po poti ni bilo veliko časa, da bi razmišljali da nam je vroče ali da nas zebe.

Ker je bila skupina prijetno velika različnih debat ni zmanjkalo, kljub temu pa je bila na potrebnih delih pozornost usmerjena na korak tečajnikov. Po uspešnem zaključku je sledila še skupna evalvacija ture.