Avtor: Doroteja Brgant

Prejšnji teden smo preživeli na Primorskem – frikanje v Vipavi in Črnem Kalu, za nedeljski zaključek pa sva se z Urbanom ustavila še v Ospu – ‘slavna’ smer Medo. Zlizanost skale je za moje dosedanje izkušnje s skalo dosegla nov pomen – ta dokazuje, da je to najlažja smer v Ospu, v kateri pa moraš na dveh mestih vseeno znat ‘tazegnt’. Kljub lepemu vremenu sva bila v smeri sama, le ena naveza treh se nama je pridružila, ko sva se že abzajlala.

Včerajšnji prvoten plan (Rosennock) je bil zaradi premalo snega skenslan, zato je kot plan B padel Stubeck. Večina hriba je trd poledenel sneg, nekaj delov pa napihanega snega – fajn za smučat. Snega je na začetku le še za vzorec, naprej gor pa še zadosti. Klasično od polovice poti pa do vrha močan veter zato na vrhu le hitra slikca in brž nazaj v dolino.

Po dilemi, kako izkoristiti lepo nedeljo, sva se na koncu z Urbanom odpravila smučat na dobrih 100 km oddaljen Königstuhl. Parkirala sva šele okoli 12. ure, tako da sva večino smučarjev srečevala le na poti navzdol, sva pa bila zato na vrhu sama. Po prvi uri švicanja sva na vrhu vendarle morala obleči vetrovko. Smučarija na vrhu prijetno poledeleno, kasneje pa nekaj pršiča – Urban užival, jaz pa … jamrala s pekočimi stegni, saj je bil to prvi turni smuk zame. Padla nisem, se je pa lahko zato Urban vseeno zabaval v opazovanju štorastega zavijanja (in preklinjanja).

Danes smo Ksenija, Luka K., Miha N. in jaz izkoristili sončno dopoldne in šli v Pripravniško v Mali Mojstrovki. Po včerajšnjem večernem sprehodu do Brd, mi zgodnja ura ni ravno dišala, ampak glede na to, da je to bila zame prva grapa, je bilo treba stisniti zobe.

Že od parkirišča smo hodili z derezami, saj je celotna pot pomrznjena. Pri vstopu v grapo se vidi, da je MM oblegana vsak dan – danes smo bili za čuda eni redkih. Sicer pa razmere kar se tiča snega obupne – pomrznjen skalni skok. Če ne bi bili Ksenijina ženska trma in Lukova potrpežljivost tako močni, bi verjetno obrnili (bravo obema!).  Nad izstopom pa je ogromna opast, ki bo se bo, ko se bodo temperature dvignile, kmalu odtrgala – smrtno nevarno!

Drugače pa hvala za še eno izkušnjo in vse nasvete kako naj se v grapi obnašam – sigurno ni bila zadnja 🙂

Pred dobrim tednom sva se z Urbanom odpravila na Stenar. Cesta do Vrat brez posebnosti, z lučkami na glavi pa sva iz Vrat krenila že okoli 6 ure. Hoja skozi gozd je smotana – živ led pokrit z listjem. Ko prideva ven iz gozda počasi ugasneva lučke in se zapodiva v strmino. Super razmere – ravno prav pomrznjeno in splazeno. Sonce naju obsije šele na vrhu sovatne – tu se na nekaterih mestih udira tudi do kolen, ampak ni take sile (mogoče se mi samo zdi, saj je Urban hodil naprej 😉 ). Celo pot hodiva brez vetra in sama – srečala sva samo enega smučarja. Da ne bi bilo preveč kičasto, na vrhu piha veter, zato sendvič pojeva nekaj metrov nižje. Povratek po isti poti proti avtu. Za vse smučarje – smučati se da skoraj do gozda, če imaš stare smuči in te zaradi kakšnega kamenja ne zaboli pri srcu.