Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
Malo muhastega vremena, nekaj manj časa in malo manj motivacije za dostope – NŠG je vedno odgovor za to. V ponedeljek sva z Markom po šihtu hitro zavila pod Eliso in zaradi uspešnega “tajminga” nadaljevala še po Jeseniški do vrha stene. Kmalu je prišel že vikend, Vratca nad Vršičem pa še bolj mikavna, tako da sva v soboto splezala še Tandaro Mandaro. Ta dan je bila v steni kar gužva, tako da je plezarijo poleg mastne zajede popestrilo tudi padanje kamenja.
Vikend paket plezarije se je v resnici začel že v petek z dostopom proti bivaku Pod srcem. Z Markom sva v soboto želela splezati naslednjo po težavnosti težko smer – Ago. Ne le, da je bilo že prevroče, smer sva zaradi mokrote morala zapustiti v tretjem cugu. Res sva bila glede na nočno neurje optimistična :). No, tako je ostalo dovolj energije za nedeljo. Cilj nedelje je bila Brana. Že tako dolg dostop sva si popestrila z “uhojeno” bližnjico do spodnje postaje žičnice. Kljub temu sva pod steno prišla kot druga naveza. Izbrala sva klasiko Brane – Zajeda Brane. Celotno smer naju je poleg vsaj 8 drugih navez na gori spremljala tudi oblačnost, zato nisva nadaljevala do vrha še po smeri Šija. Glede na plezanost smeri je za moje pojme prisotnih bolj malo klinov v primerjavi z drugimi popularnimi smermi, je pa res veliko možnosti postavljanja frendov in jeb. Sestop se niti ni tako zelo vlekel, mogoče zato, ker imajo v koči res dober ričet.
Včeraj se je optimizem, da bo vreme zdržalo, izplačal. Z Markom sva se podala v tuja gorstva – Kogel. Ker sva vedela, da je dostopa kar nekaj, sva si za cilj namesto klasične Virensove izbrala Zupanovo. Meni osebno se zdi smer kar konkretna, saj se pleza od začetka do konca. Počiješ lahko samo na polovici smeri, kjer steno prečka zelena polica. Tudi štirke so kar pokonci in pričakajo te manjši previski (tudi večji). V smeri sva pustila 2 klina za bolj varna sidrišča. Imava pa tudi na novo narisano skico, kjer definitivno v predzadnjem cugu ne smeš ubrati skrajno leve variante, saj si kaj kmalu lahko ne le ob štrik temveč tudi ob živce. Zahvaljujoč navezi iz Rašice, sva bila pod steno v samo dveh abzajlih – priporočam! Še vedno pa šestica v hribih ni zastonj šestica ;).
Za prvomajske počitnice smo si za novo destinacijo izbrali Francijo – Les Calanques. Vremenska napoved ni bila najbolj vzpodbudna (kljub dejstvu, da je letno tam mogoče 30 dni deževnih), vseeno pa nas je napovedan dež ujel šele proti koncu.
Spali smo v apartmaju v mestu Marseille – kjer nimaš občutka, da se nahajaš v ‘razviti zahodno evropski državi’. Le nekaj urejenih ulic ob morju in kakšen predel v mestu, ostalo pa le umazanija, zagrajenost, razbitini avtomobili in neurejene stavbe. No kakorkoli, živimo res v raju!
Sicer pa Les Clanques izgledajo kot neskončna Paklenica. Prehodili in preplezali smo kar nekaj delov celotnega območja – Les Goudes, Sormiou, En Vau in drugi. Calanque ponudijo ogromno možnosti frikarije kot tudi večraztežajih smeri (med 100 in 200 metri v večini, najde pa še tudi kakšna daljša prečka nad morjem ali po grebenu). Tudi za pohodnike se najde veliko opcij. Previden je treba biti pri izbiri dostopov. Marsikateri dostop je veliko daljši, kot pa to piše v vodničku, saj so ceste zaprte z rampami. Svedri so navrtani nekoliko na ‘malo jače’, je pa treba pohvaliti, da so tudi tisti ob morju v zelo dobrem stanju. Prav tako so poti označene zelo korektno.
S Francije se vračamo z mešanimi občutki – na eni strani kar nekaj organizacijskih kolobocij in stalen strah pred tem, ali bo avto še cel, ko prideš nazaj – na drugi strani pa lep park z neskončno možnosti plezarije. Več podrobnosti pa na predavanju na sestanku 😉
Ekipa štirih – Mark, Čaro, Noel in Doroteja – smo božično novoletne praznike preživeli na zavidljivi lokaciji z več kot 2500 frikovskih smeri in okoli 40 dolgih, ki sliši pod imenom Leonidio.
Naša grška odisejada se je začela s pakiranjem robe na točno dvakrat po 20 kilogramov in nekaj ročne prtljage. Sledila je vožnja z avtom do Benetk na dvourni polet direktno v Atene. Tam nas je z enourno zamudo pričakal rent-a-car, ki nam je dal v last našega ferarija za 8 dni – Nissan micra (poznavalci avtomobilizma boste vedeli, o čem govorim). S pomočjo izkušenj igranja tetrisa v otroštvu smo vanj zložili še nakupljeno hrano za večino dni našega dopusta in pa vsaj 20 narabutanih pomaranč, ki smo jih kar iz avta nabrali, medtem ko smo čakali, da se bencinska črpalka odpre. Po vijugastih cestah in gneči v okolici Aten smo po petih urah prišli v naš topel domek gospodarja Dimitrija.
Kot se za naše odprave spodobi, smo ves dopust plezali brez pavze, saj so nam grši bogovi v (baje) najbolj deževnem mesecu namenili celo en dan oblačnega vremena, katerega smo uspešno izkoristili za plezanje v plezališčih usmerjenih na jug. Preostale dni smo bolj kot ne uspešno iskali plezališča z oznako ‘N’, saj je bilo čez dan okoli 20 stopinj (v senci).
Začeli smo v plezališču Sabaton, kjer smo potipali skalo in težavnost smeri. Naslednji dan smo se podali v steno Kokkinovrachos, ki ponudi 200 metrske smeri. Noel in jaz sva se podala v smer Mignonette, Mark in Čaro pa v težjo smer Mazi. Z Noelom sva rajši dremala, medtem ko sva čakala drugo navezo, tako da nisva našla opisanega abzajla nazaj pod steno. Tako smo se večinsko (glas ženske je dvojen) odločili za sestop po cesti – ki se ni izkazal za najbolj optimalnega. Skurjeni smo se vrgli zvečer v morje in grizljali 3 kilogramsko vrečo arašidov med lovljenjem zadnjih sončnih žarkov. Sledil je dan v sektorju Mars, v katerem smo izkusili našo tehniko v plezanju tuf – eni bolj drugi manj uspešno. Četrti dan je veljal za ‘rest-day’, zato smo se odpeljali proti kraju Kyparissi v plezališče Kapsala, ki prav tako ponudi ogromno smeri, tako da opcija neplezalskega dneva pravzaprav ni bila opcija. Popoldan je sledil žalosten trenutek, ko smo neuspešno iskali odprto trgovino ali bar za pivo – zgleda je kraj resnično živ samo poleti. Naslednji dan smo šli v nekoliko oddaljeno plezališče Arcadia, kjer sem osebno najbolj uživala v pokončnih platah podobnim pakleniški skali. Naslednji dan je bila na sporedu zopet dolga smer v steni Kokkinovrachos – smer Mira – smo pa za spremembo našli 70 metrski abzajl (kljub temu, da nam je predhodno sonce skurilo možgane). Sedmi dan so prišle na vrsto zopet tufe in njihovi previsi v plezališču Cave of Panagia. Zadnji plezalni dan smo začinili še v sektorju Twin Caves, katerega pa smo kaj kmalu zapustili, saj so čez steno leteli ogromni skalni projektili, ki so jih prožile koze. Noel in Čaro sta odšla v trgovino po fasngo, jaz in Mark pa sva šla še v eno plezališče Dornröschen (ali pa se nama le ni dalo kuhati?). Novoletno rajanje smo si ustvarili kar sami, saj je bil Leonidio bolj kot ne mrtev, mi pa smo bili verjetno taki naslednji dan, katerega smo si vzeli ‘na izi’ in se s postankom na plaži vrnili proti Atenam. Da ne bi bili prezgodaj na letališču, smo si v centru ogledali še Akropolo. Kaj kmalu pa smo že spet sedeli s čeladami na glavah v 18. vrsti letala in si v mislih mrmrali pesem December 2 remember.
Kraj ponudi vse vrste stilov plezanja, prav tako je težavnost smeri od najlažjih do težko dosegljivih osmic. Edino za enkrat smo našli le 2 večraztežajni smeri, ki so pod oceno 6b. Menimo, da se v Leonidio še vrnemo, saj je materiala za plezanje neomejeno, še več skale pa je zaenkrat sploh še nedotaknjene. Pa še res dobre mandarine imajo.
