Avtor: Doroteja Brgant

Prejšnji vikend se nas je 15 pogumnežev odpravilo na tabor v Grazer Bergland. Tisti najbolj zagreti smo že v petek zjutraj spakirali robo, pograbili plezalke in pičili proti Avstriji, kjer smo si v kampu Lanzmaierhof hitro zasedli najboljšo lokacijo – skoraj da z razgledom na sosedove čevape.

Ker dan še ni rekel zadnje, smo zavihali rokave in splezali še nekaj smeri. Nekaterim je plezanje popestrila kakšna kaplja dežja, druge je obiskala tudi sonda. A nič takega, kar bi načelo dobro voljo in ekipni duh.

Zvečer smo se zbrali v polni zasedbi, vsak s svojim kamping stolčkom in z željo po čim boljšem pogledu na DJ-ja Mareta ter na neustavljivi duet Nastja–Petra. Ob njunih ritmih in rahlem miganju v spalnih vrečah smo brez večjih žrtev preživeli večerni mraz.

Sobota se je začela s počasnim izkobacanjem iz spalnih vreč in drugih improviziranih pokrival. Ob obvezni jutranji kavi smo si izmenjali trike za preživetje hladne noči. Sonce nas je sicer malo pobožalo, a veter je še vedno vztrajal, zato so jopice in vetrovke postale glavni zaveznik v stenah.

Popoldne smo se vrnili v kamp. Večer je tokrat minil opazno tišje, saj so nas sosedje Ogri zaradi naših glasbenih preferenc iz prejšnjega večera očitno zapustili. Mi pa nič zato – več prostora za nas in naše glasbene želje! Večer je minil v sproščenem klepetu, strateškem degustiranju napitkov in sestavljanju načrtov za nedeljo.

No, nedelja… Cilji so bili visoki, motivacija tudi, a izvedba … recimo, da bolj za ‘spodbudno analizo’. Ah, kdo pa pravi, da mora biti vsak dan ‘prvenstveno’ uspešen? Važno, da smo se imeli fajn.

Plezali smo: Mare, Monika, Teja, Mark, Sandra, Metod, Miha N., Nastja, Petra, Aljoša, Miha Š., Klemen, Jana, Luka in moja malenkost.

 (Nekatere) preplezane smeri vikenda: Schlangengrube (5, 350m), Henkelgalerie (5+, 230m), Strauchdieb (5, 260m), Serengeti (6, 255m), Waschrumpel (6-, 235m), Winnetouweg  (5-, 290m), Chefpartie (7+, 215m), Elfengarten (5-, 340m), Rudlweg (4+, 155m, poskus), Feuervogel (6+, 255m, poskus), Gemüsesalat (poskus).

Po številčnih objavah na internetu o razmerah in po malo daljši prisiljeni pavzi, je bilo treba preverit, če se je kondicija vrnila in če prsti še vedno zanohtajo. Tako sva se z Markom v soboto podala proti oblegani Begunjščici – Zeleniška smer. Smer mi je izpred let ostala v spominu, da je ravno pravšnja za razmigat, se pa letos pozna skopa zima, ki je poskrbela, da sta v smeri dva manjša skalna skoka. Brez večjih težav sva prišla do vrha in sestopila čez Smokuški plaz, ki je bil dodobra odjenjan, tako da sva tudi navzdol švicala.

Lepa sobota za piko poč’t, sedaj se pa lahko poletna sezona začne 😉

… Julijcev, zato sva jo šla včeraj z Markom preverit. Odločila sva se, da jo napadeva iz doline Zajzere, tako da sva že v petek šla prespat na kočo Pellarini. Glede na ceno prenočitve bi človek imel občutek, da leži koča vsaj na 2.500 mnv. Kakorkoli, budilka ob 5ih in kaj kmalu sva že na drugi strani doline. Nadaneva si robo in še enkrat preveriva skico ter začneva s plezanjem. Res da smer ponudi pokončno in dobro skalo, je pa možnost vstavljanja varovanj za moje pojme ena izmed slabših. Kmalu se za nama pojavi hrvaška naveza, ki nama diha za vrat, tako da se odločiva, da ju spustiva naprej. Sprva se je odločitev zdela napačna, saj sta tempo plezanja kaj kmalu občutno zmanjšala, prav tako pa sva bila deležna kar nekaj letečih projektilov. Tako sva sklenila, da v lopi 2 raztežaja pred vrhom počakava, da se smer izprazni. Med čakanjem pa zaslišiva prihajajoč dež, ki naju je prisilil k dvournemu čakanju. Še sreča, da sva Hrvata spustila naprej, saj sva tako čakala na suhem. Ko je bilo resne plezarije konec, je sledil še dolg sestop po Kugyjevi polici do podstene in nazaj čez sedlo proti avtu.

Glede na sloves smeri sva mnenja, da si kakšna druga smer bolj zasluži to ime – pojdite preverit pa sami 🙂 .

Želja, da letos plezam več v KSA, se je uresničila. V sredo sem tako prvič obiskala Dolgi hrbet in z Andrejem (AO Črna) splezala smer Trikot. Ko sva dostopala proti Koči na Ledinah, se je stena vedno bolj zapirala s črnimi oblaki. Vseeno je vreme zdržalo, je pa verjetno dež ponoči nekoliko začinil kakšen meter smeri. Smer ponudi konstantno plezarijo v res dobri skali, ki te popelje na sam greben Dolgega hrbta, kjer po markirani poti slediš do Mlinarskega sedla in nazaj čez Češko kočo do avta. Priporočam, se fajn naplezaš 🙂

Za zadnji vikend pred šihtom, mi je Nik (AO Radovljica) rekel, da bi nekam šel. Najprej sem mu predlagala Jubilejno smer (verjetno še vedno pod vtisi srede), na koncu pa sva se odločila za lažjo smer v Grintovčem stebru – istoimensko smer. Dostop in sestop sem že poznala, me je pa presenetilo število klinov in štantov (tudi navrtani), ki jih je v smeri res veliko. No Nik me ima zgleda zelo rad, zato je enega zabil še za ‘ziherco’, ki pa je kmalu poletel čez steno. Čez steno sva bila v pičlih šestih cugih, tako da sva imela še dovolj časa za iskanje klina – ga uspešno tudi najdla. Tudi tu moram pohvaliti skalo, orientacijsko pa itak ne moreš zgrešit. Mogoče res ideja za zimo.

Res lepi konci z veliko smermi, mogoče dobim kakšno kartico popusta za rampo, ali pa v bodoče naredim kaj za kondicijo in naslednjič parkiram že pri jezeru :).

Včeraj sva se z Markom odločila, da se soočiva s strmim dostopom in splezava smer, ki jo vsi hvalijo po njeni izpostavljenosti in kompaktnosti – Spominska smer Draga Geršaka in Ceneta Grčarja ali krajše GG.

Hvalnice smeri so res upravičene. Med plezanjem se nama je vsak cug samo smejalo, imela pa sva tudi srečo, da sva pod steno prišla prva, saj se je kasneje pod njo zbralo kar nekaj navez. Edina slabost so številčni klopi na dostopu, ki bivajo v travah. Za sestop pa sva tudi rajši izbrala navrtane štante od smeri Tik pred dvanajsto.

Priporočava 🙂