Avtor: Doroteja Brgant

Po prejšnjem tednu preživetem na BI in osvojeni Veliki Martuljški Ponci se mi je porodila ideja za naslednji vikend-tour.

Ko sem v petek prišla iz šole v naravi, sva se z Markom odpravila spat na BIV, saj sva bila oba mnenja, da je težak ruzak lažje nesti v temi, kot pa pri dnevu. Tako sva imela v soboto le slabo urco dostopa do Južnega raza Škrlatice. V smeri nisva bila sama, zato sva morala štante celotno smer nabijati sama, čeprav se v smeri najdejo klini res na vseh koncih. Skala naju je navdušila, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna, če plezaš z mislijo, da se ne smeš preveč matrati. Ko sva prišla na vrh grebena, sva zagledala možica, ki naju je usmeril v Kotel. Pogled proti melišču in škrbini, ki je bila najin naslednji cilj, je bil sladko-kisle narave. Misel, da bova j*** ježa čez melišče, pa se je kmalu izgubila, saj sva po slabi urci v spremstvu gamsov že poplezavala proti ozebniku. Slednji je urejen z novimi navrtami štanti – 5x po 30 m. Sledila je samo še telovadba po melišču proti bivaku, kateri je bil tudi najina spalnica za naslednji večer.

Ker je bilo za nedeljo napovedano nekoliko vetrovno vreme, sva se za cilj odločila zjutraj – sklenila sva, da poskusiva najti prehode po Vzhodnem grebenu Srednjega rokava. Za informacije sva imela le vpis od Miheliča. Meni osebno je cmok v grlu, če sva prav, izginil šele, ko sva po 300 metrih poplezavanja naletela na star klin. Pustimo dejstvo, da je to bil eden od dveh v celotnem grebenu, ampak vsaj veš, da nisi prvi tam. Pod strmim kaminom sva se navezala na štrik, saj skala ni ravno iz trgovine z novimi ploščicami. Mark je suvereno plezal naprej, jaz pa sem mu celotno smer solila pamet, kje se mi zdijo najlažji prehodi. Meniva, da sva smer res zadela v nulo! Nekje proti vrhu sva naletela celo na 3 možice. Do rokava sva naredila še 10 metrski abzajl in že sva stala nekaj metrov pod vpisno skrinco. Sledilo je še šodranje iz Rokava nazaj v Ozebnik, pripetje spalke in pa armiča na bivaku in pa 600 metrov melišče-expressa proti Vratom.

Četudi tura po oceni ni visoka se oba strinjava, da plezanje z ruzakom polno robe – voda, spalka, hrana in armič, doda komponento kompleksnosti. Pa sedaj tudi veva, da je od izhodišča za BII do parkirišča v Vratih 1,5 km in ne samo 1 km hoje 😉 .

Včeraj sva z Urbanom izkoristila stabilno vreme (in moj zadnji frej dan) ter se odpravila v Steno (da ne bo Raf govoril, da smo samo po tujini 😉 ). Tokrat sva šla v Bavarsko smer z izstopom Zimmer Jahn. Da slučajno ne bi vse potekalo BP, sem za začetek pozabila pas doma, tako sva bila primorana narediti še krajši ovinek nazaj do Kašarije, preden sva plačala 6 EUR parkirnine v Vratih. V smeri nisva imela večjih težav, klinov je ogromno, prav tako so štantje na vsakih 30 metrov. Malce naju je presenetil cug nad Bavarskih turncem, saj se znajdeš pred izpostavljeno gladko steno. No z izostrenim očesom sva kmalu našla kline v plati in krušljiv previs. Drugi strah – najti izstopno prečko do Zimmer Jahna – sva uspešno premagala in kmalu stala pod črnim grabnom. Tukaj sem jaz bila lani, a mi je spomin zgleda že začel pešati (ali pa je Stena v tem letu zrasla), saj se izstopa nisem dobro spomnila, tako da sva na začetku prehitro poplezavala preveč v levo. No s pomočjo črnih plošč in preduha nad črnim grabnom sva kmalu dojela, kje je izstopni ‘detalj’ izstopa. Sledila sta še šodranje do poti Čez Prag in sestop nazaj do avta. Glede hitrosti se ne bom hvalila, lahko pa rečem, da za spremembo nisva rabila čelke 🙂 .

V četrtek me je Nik povabil, da se jim pridružim pri plezariji v Dolomitih. Takoj sem bila za in pa za sodo navezo povabila še Marka, ki se prav tako ni preveč obotavljal pri odgovoru.

Nik, Martina, Mark in jaz smo proti Italiji kreniti v petek po šihtu in za sobotni plezalni cilj izbrali hrib Col dei bois. Mark in jaz sva se podala v smer Ada (V+, 350 m), Nik in Martina pa sta napadla smer Alvera (V+, 340 m). V popoldanskih urah smo se vrnili do avtov, kjer sta se nam pridružila še Ivana in Jan, ki sta za popoldansko smer izbrala M-Specialle. Zvečer smo se odpeljali proti hribu Tofana, saj smo za nedeljsko plezarijo izbrali (ali pa nam je določila Martina) smeri v 1., 2. in 3. stebru. Vsaka naveza se je podala v svoj steber in ga zborbala z odliko – Jaz in Mark sva bila v 1. stebru (Primo spigolo, V+, 500 m), Martina in Nik v istoimenski smeri v 3. stebru (V+, 700 M m), Jan in Ivana pa v 2. stebru v smeri Gedina (VI-, 600 m). Po dveh plezalnih dneh so bili plani za ponedeljek bolj ‘na izi’- tako da smo izbrali kratke smeri v 5 Tori. Nik in jaz sva se zaradi gorenjske trme (in tudi škrtosti) odpovedala prevozu z gondoli in v 36 minutah dosegla vrh smučišča, Martina in Mark sta brez slabe vesti plačala 18 EUR in se v 9 minutah odpeljala do vrha, Ivana in Jan pa sta pred turo zavila še do bolnice preverit, če je prst od včeraj slučajno ni zlomljen. Medtem ko smo po splezanih smereh jedli tiramisu in degustirali ‘ta kratke’, sta nas Ivana in Jan dohitela z dobrimi novicami, da je prst ostal cel. Tako sta tudi onadva na hitro splezala še eno smer, ostali pa ju opazovali iz ležalnikov. Po treh dneh čeharjenja (spanje na prelazih) smo si šli privoščit tuš in pico, zadnji dan pa še podali še v steno Falzarega. Meni, Niku in Marku je uspelo priti do zadnjega kofeta tik pred dežjem, Jan in Ivana pa sta zadnja dva cuga poborbala v mokri skali.

Podaljšan vikend je uspel več kot bi lahko, sama pa se nebi branila malo manj Čehov v smereh, katere ne zaustavi niti grd pogled na vsakem štantu, da naj si uzamejo malo lufta, preden začnejo s plezarijo. No pa tudi Italijani bi se lahko naučili narediti kakšen premor med povedmi ;).

Tokrat smo se za dober teden odpravili v 792 km oddaljen Martigny. Pot nas je vodila preko Italije čez 2471 metrov ležeč prelaz St. Bernard do Švice. Nasmeh na ustih in plezalska pričakovanja sta nekoliko zmanjšala dež in megla, ki sta se pojavila na švicarski strani prelaza – mogoče je bilo tako še boljše, saj cesta čez omenjeni prelaz nima zaščitnih ograj. V popoldanskih urah smo tako prispeli v kamp TCS Martigny, v katerega je prva prišla družina Košir in omehčala tečno gospo na recepciji (hvala). Čakali smo na obdobje brez dežja, da smo lahko postavili šotore in gadafi. Gadafi je še enkrat upravičil svoj nakup in vrednost, saj nam je čez celoten tabor še kako prišel prav (pa ne samo zaradi dežja). Ker so bile za nedeljo napovedane popoldanske nevihte, smo se za prvi plezalni dan raje odpravili v bližnje plezališče Dorenaz. Plezališče ponudi dolge smeri v granitu (verjetno tudi gnajsu), tako da smo večina izmed nas najprej morali preveriti, koliko dejansko držijo gume na plezalkah. Po uspešnem nedeljskem uvajanju v skalo in sončni napovedi za ponedeljek smo se se odločili, da bo ponedeljek idealen dan za plezat nekaj dolgega. Peterica smo si izbrali slavno steno Mirroir d’Argentine. Vožnja po vijugasti cesti nas po 1 uri pripelje na višino 1500 m, od koder se v slabi uri dostopa približamo ‘ogledalu’. Razdelili smo se v dve navezi in se zapodili v 500 m visoko steno. Prvi cugi so bili bolj kot ne ogrevalni, saj je bila stena še kar nekaj časa v senci. Vsi smo mnenja, da smeri v steni ne popustijo v nobenem cugu, kajti tudi v lahkih 4kah prsti v plezalkah kličejo po svobodi. Obe navezi smo dosegli vrh okoli 7 ure zvečer, na kar je sledil še slab 2 urni sestop s pogledi na prelepo pokrajino Švice. Z okrepčilom v rokah in ostanki arašidov smo malo posedeli še na parkirišču in sporočili Koširjem, da kljub pozni vse poteka po P.S.-u. Celodnevna tura nas je utrudila, tako da smo se soglasno odločili, da naslednji dan zopet izkoristimo za frikanje v plezališču La balmaz do katerega je dostopa verjetno celih 40 sekund. Plezali smo cel dan, napovedanih neviht pa tudi nismo dočakali. Zvečer smo se kulturno udeležili praznika v centru mesta (beri: sladoled v McDonaldu), pozno zvečer pa so se nam pridružili še Teja, Mare in Monika ter prinesli nekaj energije in pa pomemben plezalno-analizni pripomoček – hladilnik. V sredo se je nekaterim izmen nas porodila ideja, da se zapeljemo proti Franciji – v Chama klajmbat multipičke. Tokrat smo plezali v steni Les Cheserys. Med plezarijo stalno uživaš v razgledih na zasnežene francoske hribe z velikanom Mont Blanom. Po plezariji smo se zapeljaji še do Chamonixa, kjer smo bili ulična atrakcija mimoidočim (za natančnejšo razlago si poglejte slike). Mare in Monika sta ta dan raziskovala območje Jardin Traverse, ostali pa so odšli na turo v hribe. Vremenska napoved za dež se je iz minute v minuto izboljševala, tako da si dneva počitka v takem ambientu nismo mogli privoščiti in že naslednji dan so sledili novi plezalni cilji: Mare in Monika sta se tudi sama želela prepričati o ambientu glede Francije, tako da sta odšla v steno Les Cheserys, Neli, Košir in Maša so uživali v 100 metrskih stenah Dorenaza, ostali pa smo odšli zopet proti Franciji v območje hriba Barberine. Naš cilj se je izkazal za nekoliko daljšega kot pa smo to pričakovali – dostop se je iz predvidenega 20 minutnega spremenil v enournega, prav tako pa 9 abzajlov v vetru ne pomenijo ravno recepta za hitrost. Po 5 dneh plezarije smo si vsi že naglas želeli dežja, ki pa ga spet ni bilo, zato nam ni preostalo drugega, kot pa da obiščemo še eno plezališče Chemin Dessus na nadmorski višini 1200 m. Do plezališča sestopiš po strmi poti, iz njega pa lahko odideš skozi luknjo v steni. Večina nas je potrebovala nekaj časa, da se navadi na skalo, na koncu dneva pa mislim, da smo bili vsi še kako naplezani. Čaro je opazil, da smo nekoliko zmatrani, zato je zvečer v kampu predlagal seanso joge, ki je nekaterim sprostila mišice, drugim pa povzročila krč ali dva. Za zadnji dan si sigurno ne smeš privoščiti ‘rest-daya’, vseeno pa sta bili energija in motivacija posameznikom po enem tednu na različnih nivojih, zato smo si posledično za soboto izbrali različne cilje – Maša, Čaro, Teja in Noel so se odpravili proti stolpu Pissechvere v katerem so imeli svojevrstne prigode, Mark in Doroteja sva odšla v Sex de Grandes, kjer sva srečala prijeten švicarski par, Monika in Mare sta plezala v ambientu Pierre de Moelle, družina Košir pa je frikala. Zvečer smo se zopet vsi zbrali pod gadafijem, kjer smo pojedli in popili še zadnje zaloge, naredili obvezno skupinsko sliko in iskali razlage, kako lahko 9 dni tako hitro mine. Celotedenska grda napoved se je uresničila šele v zgodaj v nedeljo, ravno toliko, da je povzročila malce nejevolje pri pospravljanju šotorov.

Martigny je res idealna izhodiščna točka za plezanje tako v Švici kot tudi v Franciji. Je vetrovno mesto, zato vremenska napoved ne drži kot pijanec plota. Cena bencina je Švici primerna, hrana v trgovinah pa niso tak bav bav. Poleg frikarije, plezanja večraztežajnih smeri pa območje ponuja tudi veliko možnosti za izlete v hribe peš kot tudi s kolesom. Sigurno se še vrnemo, če ne zaradi plezarije pa zaradi tega, ker nam ni uspelo obiskati muzeja bernardincev, kajti imeli smo čisto preveč sonca ;).

P.S. Če vas izčrpno besedilo ni navdihnilo, da se morate na naslednji tabor udeležiti, vam povem še to, da Teja peče dobre palačinke z dostavo v šotor.

1 2 ►

Smeri, ki smo jih borbali vsak po svoje:

31.7.2023

Miroir d’Argentine, Divine Martine, 7a+, 450m (Mark, Čaro)

Miroir d’Argentine, Remix, 6a, 500m (Noel, Maša, Doroteja)

2.8.2023

Les Cheserys, Voisine, 5c, 150m (Noel, Maša)

Les Cheserys, Douce Renaissance, 5c, 150m (Teja, Čaro)

Les Cheserys, Voie bleue, 5c, 150m (Mark, Doroteja)

Vallon de Saleina, Jardin Traverse, 4b, 110m (Mare, Monika)

3.8.2023

Les Cheserys, Voie Jaune, 4c, 150m, (Mare, Monika)

Barberine, Mille et une pattes, 6a, 340m, (Noel, Doroteja, Teja)

Barberine, Le Passet, Ca se discute, 6c+, 210m, (Čaro, Mark)

Dorenaz, Hemiole, 6b, 100m (Matic, Maša)

Dorenaz, Pipe au vent, 5b, 100m (Neli, Maša)

Dorenaz, Pas de Souci, 6b, 100m (Neli, Matic)

5.8.2023

Pilier de la Pissechevre, Pissechevre, 6a+, 210m (Maša, Noel)

Pilier de la Pissechevre, Farinet, 6b+, 210m (Čaro, Teja)

Pierre de Moelle, Sinfonie, 4b, 115m (Monika, Mare)

Sex de Grandes, Meteo rire, 5c, 140m (Mark, Doroteja)

Za vikend sem se pridružila AO Rašiči in Soškemu AO pri ledeniški turi. V večernih petkovih urah smo se z avtobusom odpeljali proti območju Bernina v Švici. Zjutraj smo se z vso robo odpravili proti Tschierva Hütte. Štartaš dobesedno v parku, tako da nimaš prav za prav občutka, da bom prišel v območje tri- in štiritisočakov. Počasi pridobivaš na višini, saj dobro uro hodiš samo po dolini, kjer načeloma turiste za 30 frankov pelje tudi kočija. Na koncu ‘turističnega dela’ je hotel s kofetom in okusnimi (in dragimi) torticami. Od tu imaš še 2 uri vzpenjanja do koče, ki leži na nadmorski višini 2.584. Koča je že zaprta, ima pa luksuzno zimsko sobo (in pa IBAN, kamor nakažeš prostovoljni prispevek). Pri dan nam je vreme služilo bolj od pričakovanega, tako da smo cel dan imeli sonce. V popoldanskih urah smo potrenirali manevre in visenje v razpokah. Proti večeru se je zoblačilo, a smo s pozitivnimi mislimi na dobro vreme v nedeljo odšli spat. Budilka ob štirih je bila najprej prestavljena na 5. uro, kasneje pa smo kočo zapustili šele po deveti uri, saj se vreme ni izboljšalo, zato nam je preostal samo povratek v dolino.

Kljub temu, da nismo osvojili nobenega vrha, je bila pot v Švico dobra popotnica za vnaprej, saj območje ponuja ogromno vrhov z možnostjo vzpona po ‘normalki’ ali pa s težavnostjo primerni tudi manj izkušenim.