Avtor: Božidar

Stena, Bohinjska smer, V/VI, 400 m

Z Anžetom sva jo plezala v torek, 14.7.2015. To je bila njegova prva smer v Steni. Skica v vodniku »Stena« ni najboljša. Skala je slabe kvalitete, ena slabših,kar sem jih plezal.  Poleg tega je bila stena v spodnjem delu mokra, saj je prejšnji dan precej deževalo. Pa vseeno je do konca gredine, kjer se stena postavi  pokonci šlo tekoče. Tu se prvič srečaš z rahlo podrtimi petkami. Tu pa tam se najde kakšen klin, štanti so narejeni. Ko sem se približal  markantni zajedi, katera te pripelje pod streho skalnega nosu in v izpostavljeno prečnico v levo (VI+), sem se tem delu smeri izognil po lepi prečki v levo. Tako sem priplezal do narejenega varovališča pod čudnim previsom, ki je bil videt precej podrt. Pod previsom je klin in v previsu  še dva zabita v sumljivo skalo. Brez A0 ni šlo. Sam bi ta detajl ocenil s VI, prej + kot minus.  Nad previsom je v liniji zadostno število klinov, težavnost okoli V+. Tudi zadnji raztežaj ni od muh, preplezati moraš sitno plato, v kateri se ne da namestiti varovanja. Ocena tudi okoli V+. Isti dan je v Steni plezala še ena jeseniška naveza. Katarina in Alenka sta se podili po Bavarski smeri. Seveda smo se pozno popoldan dobili v Aljažu.     

Tomažev steber: VI-/V, 350 m

Z Lidijo nisva Korošca, pa sva v soboto kljub temu, v času tabora »Koroška pleza«,  plezala v severni steni Grintovca.  Ko preplezam tako lepo smer,  je težko biti sebičen in navdušenje obdržati le zase. Odločil sem se podati nekaj svojih vtisov tudi ostalim.   

Spodnji položnejši del smeri, do stika s Košutovo smerjo ni najbolj privlačen. Ko pa se zapodiš v prvo zajedo v izrazitem stebru, ti je kmalu jasno, da se pravo uživaško plezanje šele začenja.

V opisu smeri  v Plezalnem vodniku Jezersko,  se pod kaminom omenja vesna prečnica 3 m v levo. Sam nisem ljubitelj takih »vesnih prečnic«, zato sem odločil za meni bolj prijazno varianto. Vpel sem najvišji klin, se spustil cca 2 m nižje in po plati zlezel v širok kamin na levi. Verjetno bi se prestop v kamin dalo splezat  naravnost nad omenjenim klinom, ali pa takoj levo od njega.   

Kamin (V) je ena sama poslastica, eden najlepših, ki sem jih plezal do sedaj. Je ravno  prav širok z obilo oprimkov, stopov in zadosti klinov.  Z varovališča nad kaminom nisem plezal levo čez plošče kot je v opisu.  Šel sem  2 m desno, potem v ozek žleb naravnost gor. Tam je tudi nekaj klinov.  Po žlebu do previsnih plat, nato nekoliko siten prehod v levo v trave in žleb, (IV). Tako raztežaj zaključiš na naloženi polici pod vršno glavo stebra.

Tu te čaka najtežji raztežaj smeri, ki kar »drži« (V+), desert  smeri je previsna luska na koncu (VI-). Nekaj metrov pod lusko sta v poči zabita bong in lesena zagozda, tako da menim, da nekatere naveze previs premagajo malo nižje od luske. Luska je pač luska in nikoli ne veš, kako bo držala. Verjetno nisem edini, ki se mu porajalo to vprašanje.   Varovališču  takoj nad lusko sem dodal  »jeseničana«, ki se je dobro »zlil« v steno.  Malo pomislekov sem imel, kako bo šlo Lidiji čez lusko, saj  se je treba rahlo »poštemat«, vendar  jo je elegantno splezala. Pa še umetniški vtis je bil zagotovo lepši od mojega. 

Od varovališča nad lusko imaš še lažji raztežaj do lepe travnate gredine, kjer sva smer zaključila in se naužila toplega sonca. Tega je predvsem Lidija, ali bolje njeni prsti na rokah, v smeri zelo pogrešala.  Izstopiš po ploščah na vrh smeri ali rahlo proti levi na sestopno gredino , ki te pripelje na markirano pot iz Mlinarskega sedla.     

Jugov steber, 28.6.2015

Sprva nisem nameraval risat skico in pisati opis smeri, ampak glede na to, da skica za to smer ne obstaja, ali ni dostopna plezalski javnosti, sem se odločil, da tako pomagam ponoviteljem  smeri. Z opisom si prislužujem pravico za možnost do nepravilnosti poteka osnovne smeri.

Smer je resna, razen dveh raztežajev neopremljena, kladivo je potrebno dobro vihteti, poke za kline se da zlahka poiskati. Čvrstost skale je solidno dobra.

Smer vstopi po od daleč vidni zajedi, ki jo preplezaš v treh raztežajih. Edino mesto, ki po težavnosti izstopa je manjši prag, katerega premagaš po desni strani. Težavnost ne presega IV stopnje.

Po koncu zajede te čaka znameniti previs pod dvema navzdol obrnjenimi votlinama. Le te vidiš šele ko si čez previs. V previsu sta dva stara klina. Lotiš se ga tako, da najprej plezaš nekaj metrov po manjši plošči v levo, nato v razkoraku čez klina do dveh votlin na stojišče, V+.

Od tu nadaljuješ v levo, po imenitni večji beli plošči. Nekoliko je težaven prestop v levo. Ko v plošči zmanjka oprimkov se prestaviš v zajedo in po njej do stojišča, IV-V. To je prvi od dveh zadostno opremljenih raztežajev.   Še en raztežaj po plošči II-III in si na vrhu rušnate glave.

Od tu  rahlo desno v steno , dva dolga raztežaja po gredini z manjšimi skoki III-IV, najde se kakšen klin in en rušnat  grm. Tako dosežeš strmo steno, pod katero si urediš stojišče. Sledil sem opisu »V naših stenah«, kljub temu da mi je intuicija dejala, da bi bilo lepše in bolj varno po levi čez manjši previs,  mimo zagozde v zajedo. Šel sem po gladki izpostavljeni polički v pokončno plato do previsa,v katerem je bil zabit star klin s prusikom za umik. Klin sem še malo bolj zabil, lotil se previsa prvič, drugič…tretjič. Vse bolj mi je bilo jasno, da tu ne bo šlo, saj nad previsom ni omembe vrednih oprimkov, le gladka strma plošča.  Če je to kakšna varianta, jo odsvetujem. Izkazalo se je, da je bila vrnitev na stojišče pametnejša.

Od tega stojišča pod strmo steno sva nadaljevala »za nosom«. Čez manjši previs na levi, nad njim je še zmeraj lesena zagozda s prusikom, v zajedo in po njej strmo do konca na stojišče, IV-V.  To je drugi od dveh zadostno opremljenih raztežajev.   

Z vrha zajede nadaljuješ po ploščah rahlo v levo III-IV. Dosežeš stojišče nad navzdol visečo ploščo, v kateri je klin. Nad ploščo je krušljiva strma stena. Prečiš levo  po plošči sprva navzdol, nato mimo na videz podrte luske navzgor na naslednje stojišče pred previsnim kotom, III-IV.

Videz krušljivosti  je v resnici solidno čvrsta skala. V začetnem previsu je že prvi star klin, kmalu tudi drugi.  Čez oba previsa, V, v zajedo in po njej naravnost gor, kjer dosežeš melišča tik pod linijo Zahodne zajede.   

Božidar Družijanić in Lidija Režek Družijanič, oba AO Jesenice

Kamniti možici – več deset kamnitih skulptur  na 17. ovinku, ki je med poznavalci Vršiča imenovan Šraufov ovinek, so razmetani do nerazpoznavnosti. V sredo 10.6.2015 so nas pri vožnji mimo še prijazno pozdravljali, sedaj jih žal, ni več.

Le kdo in zakaj je to naredil?

(Prva fotka je od Š. Ankele)

Neretva climbing 2014

Kmalu  po oktobrskem taboru »Glavno da se klajba«  (glej prispevek AO Jesenice, Mare), sva se spet vrnila v toplejše kraje.  Letina oljk je letos bolj klavrna, zato sva si z Lidijo privoščila malo več raziskovanja in plezanja. Načrt je bil preplezati nekaj novega.

Nameravala sva še obiskati plezališče »Vrt ciklama«, na sotočju reke Drežnice in Neretve,  SZ od Mostarja v BiH. Tam je okoli 50  navrtanih smeri,  vendar nama je zmanjkalo časa.

Najprej sva obiskala steno Male Rujnice nad reko Neretvo. Na izhodišče se pripeljemo po lokalni cesti iz Ploč proti Desnam, ali iz Metkovića čez Kulo Norinsko proti Desnam.  Avto pustimo na »parkirišču« ob cesti in jo mahnemo  po na novo pogozdenem terenu naravnost proti najvišjem delu stene Male Rujnice. Ta je v plezalskem smislu skromne višine, približno 120 m, vendar je plezanje lepo, skala večinoma zelo kompaktna, plošče razčlenjene, previsi pa ne prehudi. O razgledu z vrha stene na delto reke Neretve in območje južne Dalmacije ne gre izgubljati besed, ta je naravnost fantastičen. Težko si je predstavljati, da skisani možgani energetskih in političnih veljakov »Lipe naše« nameravajo v ta okolje umestiti termo-elektrarno Ploče na premog in ga tako skupaj z njegovimi prebivalci za vedno uničit.

V steni Male Rujnice sva 27.10.2014 splezala dve prvenstveni smeri.

1. Mandarina, IV+/III-IV, 120m. Smer vstopi približno 10 m levo od izrazitega stebra v najvišjem delu stene. Na višini 3 m sva v sončni uri pustila rdeč prusik. Od njega malo višje in po lahki rampi desno gor pod manjši previs, kjer sva pustila profilni klin. Čez previs IV+ nadaljujemo po izrazitem razu ter ploščah na varovališče – sončna ura. Od tu malo lažjega sveta čez plošče v desno na raz IV-, do varovališča na drevesu. Od tu naravnost gor po ploščah bogatimi s prijemi in nato po poči IV+ na vrh stene.  V prvem raztežaju bi bilo dobro, zaradi varnejšega plezanja, očistit nekaj manjših skal in en majav balvan.
2. Zelena energija, V+/IV-V, 110m. Vstop je pri beli skali in pogorelem drevesu, približno 40 m desno od smeri Mandarina . Na višini 4 m sva v sončni uri pustila rumen prusik. Plezamo naravnost gor po ploščah V-, nato po gredini v desno na varovališče na drevesu. Vmesno varovanje se da lepo urejat s frendi in sončnimi urami. Od tu nadaljujemo naravnost gor, nato po kosmati polici v desno pod previse V+, s čudovito skalo, kjer sva pustila dva profilna klina – tržičana.  Raztežaj zaključiš pod rahlo previsno 10 m steno, s počjo po sredini. Varovališče zopet urediš na drevesu. Od tu previsno steno obvoziš po desni, kjer v lepem plezanju III/IV izstopiš malo pod vrh stene. Smer krasi izredno kvalitetna skala in čudovito plezanje.   Sestop za obe smeri; Z vrha nadaljujemo v smeri zahoda, poiščemo poraščen žleb na levi strani. Po njem navzdol max. II, dokler ne pridemo do skoka. Tu naredimo en spust po vrvi, približno 45 m do podnožja stene.

Steno Vitra nad Zaostrogom poznava že od leta 2012, ko sva tam preplezala prvenstveno smer Prvo maslinovo ulje.

30.10. letos pa sva v levem oz. zahodnem delu stene, ki je višji in bolj pokonci splezala novo smer.

1. Jerebica, V+/IV-V, 335 m. V smer vstopimo na najnižjem delu stene. Po polički levo od izrazitega grma bršljana pridemo pod previs, kjer sva pustila  rdeče pobarvan klin jeseničan. Nadaljujemo mimo naloženega balvana in drevesa naravnost po razu in ploščah V, na varovališče na drevesu. Od tu naravnost gor in nato desno na varovališče na večje drevo. V prvih dveh raztežajih je kvaliteta skale večkrat načela psiho.  Od drevesa levo v ploščo in nato poraščen in pokončen žleb in desno na varovališče na drevesu. Meter levo od njega sva pustila klin jeseničan. Od tu rahlo levo in po logični liniji čez dva previsa V+ v zajedo rahlo desno in gor na naloženo gredino na varovališče na drevesu. Nadaljujemo za celo dolžino vrvi 60 m naravnost gor po logični liniji, kjer se izmenjujejo zajede, manjši previsi in plošče, do od deleč opaznega manjšega stolpa na razu in mimo njega po poči do varovališča na drevesu. Od tu levo v plošče, mimo dveh dreves in zopet v desno po razčlenjenem terenu za celotno dolžino vrvi 60m. Zadnji 7. raztežaj sva potegnila prav tako naravnost gor po logični liniji do lažjega sveta, kjer sva se razvezala. Od tu je še 15 min hoje do sedla, kjer na jug  poteka sestop po poraščenem žlebu. Za smer je značilna slaba skala v prvih dveh raztežajih in izdelava vseh varovališč na drevesih.

Zadnji plezalni dan sva preživela v plezališču v Kleku, ki se nahaja nad magistralno cesto na samem uvozu v mesto. Za enkrat premore 8 smeri, dolžine od 15 do 25 m, najtežja izstopa z oceno okoli 6b. Skala je za enkrat  zelo groba, kar ni čudno, saj je plezališče popolnoma novo. Za informacije glede plezališča se zahvaljujeva lokalnem HGSS mojstru Jadranu, ki nama je dal ustrezne informacije.