Avtor: Božidar

Po dveh neuspelih terminih to poletje, se nama je v tretje, sreča z vremenom le nasmehnila. Podaljšan konec tedna od 11. do 14. 8. 2016 sva z Lidijo preživela v neštetokrat opevanih in obiskanih Dolomitih. V četrtek sva se po 5-urni vožnji namestila v kampu Marmolada v Canazeu. Še dobro, da sva dobila prostor za najin šotorček, saj se je kmalu izkazalo, da so zaradi prenapolnjenosti kampa, mnoge zanamce morali zavrniti.

 Popoldan sva izkoristila za obisk stene Piz Ciavezes, kjer sva v levem delu splezala levo – beri mokro varianto »Kleine Micheluzzi«, 5-, 280 m.  Mokra in sluzasta je predvsem štirimeterska pokončna poč. Z malo več varovanja je obema šlo prosto.

Za petek je bilo napovedano malo hladnejše vreme z malenkostjo sonca. Posledično sva v 1. Sella stolpu, v jugovzhodni zavetrni steni izbrala lažjo smer »Kostner«, 4, 260 m. Splezala sva varianto skozi širok in prav grdo zlizan kamin. V vrhnjem delu smeri je zanimiv prehod čez razpoko široko cca. 1,5 m in kar precej precej globoko. Za prestop je treba biti kar odločen in brez obotavljanja, da te pomisleki in psiha ne prehitijo. Ja, zanimivi in pestri so ti Dolomiti.

Tretji dan, v petek je bilo napovedano enkratno vreme, zato sva se odločila za nekoliko daljšo smer v Pordoispitze »Via Gross-Momoli«, 5-, 350m. Pod smer nisva hitela, saj sva predvidevala, da nikakor ne bova prva. Kasneje se je izkazalo, da sva bila na vstopu zadnja, pa je bilo plezanje vendarle tekoče in lepo, vse dokler se na vrhu 2. raztežaja pred nama iz smeri »Mariakante« ni vrinil en čuden trojček. Ta naveza nama je delala preglavice. Starejši gospe iz naveze so previsi delali generacijske težave, posledično pa nama časovne. Bolj smo se bližali vrhu smeri, bolj počasna je bila, moje potrpljenje pa vse manjše. Tako sva na vrh izplezala 10 min pred zadnjo vožnjo gondole v dolino. Hitro se je bilo treba odločit, ali z gondolo takoj na prelaz, ali si privoščit zasluženo pavzo in pijačo s prekrasnimi razgledi. Z navezo AO Litija iz sosednje smeri, s katero smo istočasno izstopili, smo naredili kompromis. Midva z mladino sestopiva, vodjo njihove naveze pa pošljemo z viškom opreme in gondolo na Passo Pordoi, ker peljat se je pa tudi fajn in ob pivu čakat ostale. Pešadijo nas je pri koči Pordoi poleg osebja prijazno pozdravil čisto pravi pujsek, pravzaprav že pravu pujs.  Sam bog ve, kako bo pred zimo odpujsal v dolino, oziroma če bo sploh šel.

 Zadnji plezalni dan sva z zgodnjim pospravljanjem šotora malo ponagajala spečim sosedom in se odpravila na prelaz Duran v Moiazzo.   Tam sva  v Scalet delle Masenade izbrala smer »Decima« 5+, 410 m. Navdih za to smer mi je s svojim prispevkom dal Boris iz AO Idrija in se mu res iz srca zahvaljujem. Z Lidijo sva si enotna, da je to daleč najlepša smer, katero sva preplezala do sedaj. Ne skopari s skalnimi ušesi in sončnimi urami, roglji, šalicami in ostalimi dolomitskimi oblikami, ki so nežnejšemu spolu še bolj pri srcu oz. pri roki. Šodra ni, malo ga je le na sestopu.

 Prijetno utrujena, naplezana se preko prelaza Maurino in Tolmezza odpraviva   proti domu. Ovinkov na tej cesti je skoraj toliko kot  skalnih ušes in sončnih ur skupaj  v »Decimi«. 

 

celo štirje  »malo mlajši« člani AO Jesenice; Marko, Darko in midva.

Pretekli vikend smo na Lidijino idejo obiskali SZ steno Krofičke.  Sumim, da malo tudi zaradi kratkega dostopa od koče na Klemenči jami do smeri. Ona pravi, da, ker ji ime tako lepo diši po krofih.

V soboto sva splezala »Zaljubljeno« (pridružujem se možnosti naključja), VI-/V+,IV, 110 m, ki je hkrati tudi varianta »Zvitorepsona«, skupaj 260 m.  Ključ »Zaljubljene« je v tretjem cugu, nad nekakšno zajedo, kjer je v streho zabit klin.  Oče Krofičkinih smeri Samo, pravi, da drži kot svedrovec. V to sem zavestno dvomil, dal psiho na full, ga nežno vpel in previdno splezal do naslednjega svedrovca. Olajšanje! Nato je sledil uživaški kamin, nad katerim je varovališče. Tu se smer priključi Zvitorepsonu, ki pride z desne.  Poseben čar ima sestop, ki ga je Samo s svojo ekipo očistil in mestoma prijazno zavaroval z vrvno ograjo.

V nedeljo sva splezala   »Zajedo« , VI/V+, 120m. Zadnjo smer v levem delu stene. Dobesedno kratka in medena. Lidija je kar vriskala od uživancije. Pojoča kranjska naveza za nama pa ves čas dihala za ovratnik in prav sproščena druščina smo bili. Po skupinskem abzajlu , mi še ni bilo zadosti, zato sva vstopila v smer »Umik« IV+/III, 170 m. Dežne kaplje so nama prizanesle do konca “Umika”, ne pa tudi v spustu. Ulilo se je že na pripravi. Kako izgledajo trije abzajli v poletni nevihti ne bom opisoval. Tisti, ki so to doživeli, že vedo. Lidija je ena med njimi in ima še slabše izkušnje iz Jubilejne smeri pred leti. Vsemu navkljub, sva bila vesela, da nisva v steni bližnje Ojstrice, ki so jo parali slapovi vode in deročega kamenja.     

V dolino sva se za spremembo nehote napotila s težjima nahrbtnikoma, saj sva vodo odnesla dol, namesto gor, kot je to običajno pri dvodnevnih turah. Težki so štriki, gurtne, mokre plezalke in ostala oprema, ko jih opere savinjski dež. 

Pred vikendom pa sva v petek ob spremljavi medicinske naveze Žigom in Juretom, ki sta se nama priključila iz Kranjske poči, zlezla še Tandaro – Mandaro v Nad Šitom glavi.  Mimogrede sva opravila še dobro delo in lastniku vrnila, kar je njegovega.

In če nariševa črto, sva imela tri čudovite plezalne dni, ob katerih sva si dodobra napolnila dušo in telo.

Dare in Mare pa sva se v soboto popoldan, ko sva prispela do koče, “umaknila” v Umik, ki je dejansko lepa smer za sproščeno poplezavanje pred večerjo. Zvečer smo za likof zaslužili vsak svojo Jebenico, potem pa se kar hitro pobrali spat.

Zjutraj sva napadla Zvitorepsona; smer, ki jo priporočam, saj nudi vsake sorte telovadbe po malem. Sestop pa je že Božo opisal. Midva sva imela z vremenom več sreče, saj se je ulilo ravno, ko sva se preoblačila pred avtom.

Še bo treba v tiste konce.

 

 

 

 

Vsi na morje, mi2 pa v gorje. Prvotno načrtovani podaljšani plezalni vikend v Dolomitih, naju je, zaradi deževne napovedi obrnil za 180 ̊ proti J. Tako nama je bila položena možnost, da realizirava načrtovana cilja, ki sta bila že nekaj časa na »stand by-ju«. Napovedane plezalsko prijazne temperature na Velebitu, so dodale k odločitvi.

V času od 1. do 4. julija sva z Lidijo obiskala steni Velikega Kozjaka in Tulovih gred. Za plezanje v steni V. Kozjaka naju je navdušil legendarni hrvaški alpinist dr. Borislav Aleraj – Akec, ki je preteklo leto na taboru »Glavno da se klajmba« izvedel izčrpno predavanje o plezalskem raziskovanju stene. Plisirane Tulove grede pa te s ceste proti tunelu Sveti Rok vsakič izzivalno vabijo med svoje »kuke« – stebre.

V Velikem Kozjaku sva se namestila v planinskem domu na Velikem Alanu, čeprav sva nameravala bivat v Carevi kući. Ta je bila iz nepojasnjenih razlogov zaprta za obisk. Gozdarska koča na V. Lubenovcu, ki je pred leti tudi nudila bivanje, je pogorela, a je žal, niso obnovili.  So pa v sklopu NP Sjeverni Velebit za namene trženja naredili 10 pastirskih stanov; 4 na Lubenovcu in še 6 pri planinski koči na V. Alanu. 

Kot se spodobi, če pod steno prideš v popoldanskih urah, izbereš »Popodnevni smjer« (IV-II/III, 200 m). V prvem raztežaju je skala krhko luskinasta, z višino stene se kvaliteta skale izboljšuje. Sestopila sva po smeri  »Jaruga za silaz ničice« (I-II, 200 m).

Naslednji dan sva iskala »Sondirajući smjer« in ko sva ga na desni strani amfiteatra že locirala, sva mu hkrati tudi prijazno obrnila hrbet. V severni steni sva poiskala smer »Prijateljska jaruga« (III/II), po njej nenavezana splezala cca 1,5 dolžine in nato  zavila v levo, v smer »Prijateljski odvojak (V/III-II, 100 m). V tej varianti je skala fantastična. Kline potrebuješ izključno za izdelavo varovališča, ostalo varovanje pa enostavno urejaš na številnih sončnih urah.

Po dveh dneh plezanja v Velikem Kozjaku, sva se usmerila na južni del Velebita – Tulove grede. Hiško, ki je bila le šotor, sva z dovoljenjem lastnika Mila, postavila na njegovi livadi za zaščitnim kamnitim zidom. Ko je sonce leglo k počitku so nama družbo delale tisočere zvezde in kresničke, brez moteče umetne civilizacijske svetlobe. In sva k počitku legla tudi midva, saj naju je naslednji dan čakalo vstajanje pred sončnim vzhodom.

Ob rani zori sva bila že pod steno treh stolpov, pripravljena splezat dolgo športno smer »Winnetou«, 6a+, 420m. Za varno plezanje, poleg 15 sistemov in nekaj gurten, ne potrebuješ ničesar. »Winnetou« svojo perjanico razprostira po celotni smeri in »peresa« – beri radiatorji različnih širin prevladujejo, poleg kakšne manjše zajede in plošče.

 Najtežji del smeri se mi je zdel vstop v drugo dolžino, med drugim in tretjim svedrovcem, kjer je treba »stiščat« ter zadnjih nekaj metrov tik pod vrhom smeri, kjer te spet čaka trda 6a.  Zadnji raztežaj lahko plezaš levo ali desno varianto. Midva sva izbrala levo, kjer ocena iz skice drži. Z vrha se je najbolje z enim spustom ob dvojni vrvi spustit na severno stran in potem na markirano pot. Občutek imam, da smer »WInnetou« ni prva smer čez vse tri stolpe, saj so neznani plezalci tja čez že davno nazaj potegnili alpinistično smer »Smer čez tri stolpe, težavnosti V+.    

Plisirana kamnina nama je že prvi dan zlezla pod kožo in sva naslednji dan po frikovskih smereh kar letela čez steno.

Z Lidijo sva tokrat v okolici Mostarja obiskala BH plezališči DREŽNICA “Vrt Ciklama” in BLAGAJ. Slednje je  tipično zimsko plezališče, saj je skoraj v celoti obrnjeno proti jugu, n/m je cca. 59 m. Oblaki so nama bili naklonjeni. V “Vrtu ciklam” se da plezat tudi v vročih mesecih, rana ura zagotavlja debelo senco.

 

…zvezde na Tulovih so, zaradi vremena, zaenkrat odpadle. Bova počakala, da zaveje pravi veter.  Zasilno nadomestilo sva šla poiskat v Dobriach (A), v steno Breitwand. Lidija tam še ni plezala in radovednost ne da miru. Splezala sva smer Seinerzeit, 5+/6-, 200 m,  sicer najlažjo v steni, pa še ta ni lahka. Nikakor je ne gre podcenjevati, saj pokaže zobe, sploh če nisi vajen lokalne kamnine in nalepljenega posušenega mahu. Plezalska iznajdljivost v kombinaciji s telesnimi merami V/Š  se pokaže v pokončnem in zelo ozkem kaminu, v 4. dolžini. Fotografij iz smeri je tokrat toliko, kolikor je bilo štroma v fotoaparatu. Opozorilo: Zaradi spravila lesa, je do nadaljnjega strogo prepovedano plezanje v sektorjih; B, C in D, pa tudi tisto uradno parkirišče  za plezalce, je zaradi izgradnje nove gozdne ceste, zaprto.