Avtor: Mark Benedičič

SSKJ: odisejáda -e ž (ȃ) – ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje … se je začela z dostopom do bivaka 1 v petek po službi. Posteljo sva si delila še z eno navezo, ki je za naslednji dan imela v planu Skalaški steber v Škrlatici, midva pa sva imela ogledano Desno zajedo v Rakovi špici. Naslednje jutro sva po krajšem sestopu do stene začela s plezarijo. Z dvema manjšima orientacijskima težavicama sva dosegla travnato polico. Tu pa naletiva na večjo orientacijsko težavico. V tretjem poskusu končno udaneva “zelo strmo, z žmulami prekinjeno steno” (cit. Mihelič, smer 113. Desna zajeda) in nadaljujeva še po strmi zajedi proti koncu smeri. Veselje po preplezani smeri nama kaj kmalu uniči pogled proti dejanskemu vrhu Rakove špice, ki je bil še kar “nekaj metrov” oddaljen. Med drugim se je v misli prikradla tudi ideja o bivakiranju. Kljub časovni stiski nama uspe čelko prižgati šele v Zadnjem doleku. Sestop proti Vratom nama popestrijo še številna snežišča, preko najdlajšega opraviva tudi abzajl. Ko prispeva do bivaka 4 se ravno prične nedelja. Soglasno se odločiva prespati v bivaku, saj sva zadnji avtobus iz Vrat že davno zamudila. Drugi avto naju je namreč čakal v Mojstrani. Zasedenost bivaka je bila glede na lokacijo pričakovana, ne preostane nama drugega kot prespati kar na tleh. Za zajtrk si privoščiva še zadnjih šest Haribo medvedkov nato pa v dopoldanskih urah kreneva proti Aljažu. Od tu naju do avta zapelje znanec (dolžna sva mu še za pivo ali dve), saj so bile do naslednjega avtobusa še 3 ure.

Ob sobotni “temeljiti” analizi v Erjavčevi koči, je Keni priporočil smer Madonna v severni steni NŠG. Zaradi ponedeljkovega krajšega delavnika, sva se z Dodi odločila da preveriva še sama. Po kratkem dostopu pričneva s plezanjem, kljub pomanjkljivi opremi (beri Dodi pozabi reverso – ki ga kasneje najde na pasu 🙂 ) pa lepo napredujeva. Smer je dejansko ena sama dolga prečka, zadnji cug prečke pa je res fenomenalen – skala kot v Dolomitih. Sledilo je še nekaj raztežajev poplezavanja proti vrhu in sestop do avta.

Lep vikend sem izkoristil za prvi letošnji obisk naših hribov. Z Dorotejo sva se podala v Rušico pogledat, če je skala že primerna. Mokra cesta proti Rutam in velika količina vode na dostopu sta vzbudila nekaj dvomov o vzponu. Ko sva prišla pod steno, pogled nanjo res ni bil preveč obetaven. Ko sva že skoraj obrnila, je bila vseeno želja po plezariji prevelika, da ne bi vsaj probala. Glej ga zlomka, čez dobri dve uri sva se že pripravljala na vrhu stene za prvi abzajl. Preplezana Zahodna zajeda je bila ravno pravšnja za uvod v skalno sezono. V smeri sva uživala, dobila nekaj zastonj tuša in z malo manj veselja poslušala padanje kosov kamenja iz sten Špika in Frdamanih polic.

Že lansko leto po preplezani Kratki Nemški, se dogovorimo, da je letos na vrsti Bavarska smer. Glede na deževno poletje, se nam je tura vse bolj odmikala, zato se prejšnji teden dogovorimo za izvedbo. V planu je bila ista ekipa (Metod, Grega, Noel, jaz), vendar je Grega na žalost zadnji trenutek zbolel. Odločimo se za navezo treh in se v ponedeljek zapeljemo v Vrata. Vsak je preplezal eno tretjino smeri v vodstvu in tako s skupnimi močmi preko Zimmer-Jahn-a izplezamo iz Stene. Smer je kompaktna in nekajkrat ponudi tudi lepo in prijetno plezanje. Po Tominškovi poti sestopimo do Aljaža, kjer opravimo še z obvezno analizo.

Med plezanjem Centralne smeri v Zadnjem Prisanku, sva z Mihom oba izrazila željo, da se 1x podava v Čopov steber. Ni minilo dolgo, ko se ponovno naveževa in tako preteklo sredo splezava Čopov steber. Ob zori sva že pod Steno, kjer po Skalaški smeri splezava do Gorenjskega turnca. Tam si privoščiva krajšo pavzo, nato pa se odpraviva proti stebru. Plezanje v samem stebru ni preveč zahtevno, šele ko se ta zlije z navpično steno se težavnost plezanja stopnjuje. Osebno sem bil presenečen, ko sem videl da so tudi najtežji raztežaji “rahlo” podrti :). Miha smer prepleza prosto (dec, še enkrat vsa čast), sam pa si zaradi majavih oprimkov 2x pomagam s kompletom. Iz smeri izstopiva ob mraku, nato pa naju čaka še “prijeten” sestop čez Luknjo nazaj do avta. Kljub utrujenosti se oba strinjava, da je bila tura res epska.