Avtor: Mark Benedičič

Z Gregom sva se za obisk Špika dogovarjala že v lanskem letu, vendar se je leto prehitro izteklo, da bi uresničila najine plane. Letos pa sva rekla, da ni več izgovorov :), zato sva v nedeljo odrinila navkreber in uresničila željo po osvojitvi Špika s severne strani. S plezanjem na Zeleno glavo sva pričela ob 5ih, nenavezana pa sva ostala do Dibonove police (v kolikor bi smer še kdaj ponavljal, bi se navezal 1 raztežaj pod Dibonovo polico). Od vrha Zelene glave do Dibonove police sva iskala najlažje prehode, ki te lepo pripeljejo do pričetka bolj resne plezarije. Tudi nad Dibono iščeš najlažje prehode, ves čas usmerjen rahlo proti levi, vse dokler ne trčiš na začetni del značilne zajede zgornjega dela smeri. Tu se stena za nekaj raztežajev postavi pokonci, plezanje pa je enostavno uživaško. Zajeda, hkrati pa tudi zahtevnost plezanja se zaključi s kaminom, po katerem izstopiš v lažji svet. Sledil je še prehod skozi okno in nekaj metrov poplezavanja do vrha, kamor sva prispela ob 14ih. Sledila je kratka pavza za malico, nato pa je sledil še doooolg in zelo vroč sestop v dolino. Presrečna sva v Kaplci spila še zasluženo pivo in izmenjala občutke o turi. Smer me je navdušila z zelo dobro skalo.

Uživala še namesto vas – Grega in Mark 😉

Po priporočilu Božota je ta vikend na vrsto prišla smer v Grintovškem stebru – Tomažev steber. Zaradi napovedanih popoldanskih ploh v soboto, sva z Dorotejo šla že v petek spat na Češko kočo. Budilka ob 5ih, nekaj grižljajev sendviča in hiter korak do stene – ob 7ih pa sva že stiskala mrzlo skalo. V smer sva vstopila bolj levo po Vstopni varianti, tako da sva namesto začetnega kamina plezala po navpičnih kompaktnih ploščah. Ostale raztežaje pa sva šla po opisu – preganjal naju je le dež, kaplje so naju spremljale vse do sestopa. Doroteji je bil najlepši cug smeri druga V-ka – pokončen kamin, meni pa detajl na koncu. Sestopila sva levo po polici/grabnu, katera se kmalu priključi markirani poti iz Mlinarskega sedla. Nekaj snega je še tik ob steni, ki pa ni moteč. Če naju je skoraj celo smer pršilo, sva celoten sestop lahko “uživala” v sončnih žarkih. Ustavila sva se še v koči s pogledom na Dolgi hrbet, z željo, da bo jesen še dovolj topla za kakšno smer tudi tam.

Ker je v meni in Doroteji nekaj “gorenca”, sva namesto parkirnine v Vratih izbrala turistični avtobus in že v petek popoldan odrinila proti Luknji. Ujela sva še dovolj dneva, da sva si že pred spanjem pod milijon zvezdami ogledala potek smeri. Prebudila sva se v jasno jutro, spila kofe in že začela s poplezavanjem do vstopa. Držala sva se Božotove skice (Božo hvala 🙂 ) in brez težav našla prehod čez steno. Sledilo je še iskanje prehodov po Zlatorogovih policah – naslednikom priporočava, da se po preplezani beli plošči držijo možicev v desno, ves čas približno v isti višini, pot preči 2 grapi (prva manjša, druga širša), vse dokler ne dosežejo prepadnega robu. Šele nato naj se začnejo vzpenjati višje, po cca 60 metrih pa bodo desno spet videli nadaljevanje police, ki te po 50 m pripelje na markirano pot.

Sledil je še sestop s postankom pot steno, kjer sva pustila spalki. Bližnjica do tja se je izkazala za neučinkovito. Posledično sva se soglasno odločila, da upočasniva korak, pokličeva Grega (hvala za prevoz 🙂 ) in se ustaviva še v Aljažu, saj avtobusa ob 19ih tako ali tako ne bi ujela.

Smer sledi naravnim prehodom po večinoma kompaktni skali, težavna mesta so delno nabita, v preostanku smeri pa za varovanje poskrbiš sam. Priporočava!

SSKJ: odisejáda -e ž (ȃ) – ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje … se je začela z dostopom do bivaka 1 v petek po službi. Posteljo sva si delila še z eno navezo, ki je za naslednji dan imela v planu Skalaški steber v Škrlatici, midva pa sva imela ogledano Desno zajedo v Rakovi špici. Naslednje jutro sva po krajšem sestopu do stene začela s plezarijo. Z dvema manjšima orientacijskima težavicama sva dosegla travnato polico. Tu pa naletiva na večjo orientacijsko težavico. V tretjem poskusu končno udaneva “zelo strmo, z žmulami prekinjeno steno” (cit. Mihelič, smer 113. Desna zajeda) in nadaljujeva še po strmi zajedi proti koncu smeri. Veselje po preplezani smeri nama kaj kmalu uniči pogled proti dejanskemu vrhu Rakove špice, ki je bil še kar “nekaj metrov” oddaljen. Med drugim se je v misli prikradla tudi ideja o bivakiranju. Kljub časovni stiski nama uspe čelko prižgati šele v Zadnjem doleku. Sestop proti Vratom nama popestrijo še številna snežišča, preko najdlajšega opraviva tudi abzajl. Ko prispeva do bivaka 4 se ravno prične nedelja. Soglasno se odločiva prespati v bivaku, saj sva zadnji avtobus iz Vrat že davno zamudila. Drugi avto naju je namreč čakal v Mojstrani. Zasedenost bivaka je bila glede na lokacijo pričakovana, ne preostane nama drugega kot prespati kar na tleh. Za zajtrk si privoščiva še zadnjih šest Haribo medvedkov nato pa v dopoldanskih urah kreneva proti Aljažu. Od tu naju do avta zapelje znanec (dolžna sva mu še za pivo ali dve), saj so bile do naslednjega avtobusa še 3 ure.

Ob sobotni “temeljiti” analizi v Erjavčevi koči, je Keni priporočil smer Madonna v severni steni NŠG. Zaradi ponedeljkovega krajšega delavnika, sva se z Dodi odločila da preveriva še sama. Po kratkem dostopu pričneva s plezanjem, kljub pomanjkljivi opremi (beri Dodi pozabi reverso – ki ga kasneje najde na pasu 🙂 ) pa lepo napredujeva. Smer je dejansko ena sama dolga prečka, zadnji cug prečke pa je res fenomenalen – skala kot v Dolomitih. Sledilo je še nekaj raztežajev poplezavanja proti vrhu in sestop do avta.