Včeraj sva se z Mirkotom odpravila v dolino Belega potoka. Za razliko od sobote, ko sta Raf in Maja po dolini imela gužvo, sva bila midva edina obiskovalca. Namenila sva se preplezati Severni raz Visoke Bele špice in to tudi uspešno preplezala. Smer je res lepa, z zelo dobro skalo, vredna obiska, kljub dolgemu dostopu. Na nekaterih mestih pa je smer res, tako kot je napisal že Raf, namenjena utrjevanju psihe. Zato kakšen klin, s seboj, ne bo odveč. Imela sva tudi srečo z vremenom, saj nama v steni, zaradi oblačnosti, ni bilo vroče, na sestopu pa naju je še malo stuširalo, tako da je bil dan lepo zaključen.
Čopov steber
V soboto sva z Božotom plezala Skalaško s Čopovim stebrom, v Vratih sva bila dovolj zgodaj, da sva prehitela pobiralko parkirnine, hitro se odpraviva pod steno pred nama vidiva navezo za katero sva mislila, da gre tudi v Skalaško a ko prideva bliže videva, da gresta v drugo smer, vprašava kaj plezata, odgovorita Korenino, (kasneje izvem, da sta bila to Luka Lindič in Andrej Grmovšek, ki sta opravila prvo ponovitev Knezove smeri – Korenina), tako sva bila prva v Skalaški in kar hitro na Gorenjskem turncu, pomalicava in naprej v Čopa, v steni je bilo ta dan kar nekaj navez, a v Čopu sva bila edina in po vpisni knjigi sodeč šele druga naveza letos. Tudi z vremenom sva imela srečo, ploha naju je praktično obšla, steno je le malo oprhalo in je bila hitro suha. Pohvaliti moram Božota, ki je celotno smer plezal naprej in prosto, jaz pa sem mu samo sledil kar pa tudi sploh ni mačji kašelj. Po 12 urah sva na robu stene, sestopiva čez plemenice z mislimi na pir pri Aljažu.
Macesnovec
Jugova grapa
V soboto smo šli Katarina, Tjaša, Erik in Nejc po Jugovi grapi. Zaradi zgodnjega štarta so bile razmere idealne, snega v grapi je še dovolj, odločili smo se za desni izstop in ker smo en avto dan prej peljali v Vrata smo lahko sestopili na bivak II in v dolino, kar je bilo super saj smo lahko drsali po snežiščih in nato še pi melišču.
več fotk pa v albumu
Joža Čop (1893 – 1975)
V teh dneh pred stodvajsetimi leti je na svet prijokal fantič, ki je kmalu zrasel v velikega Joža. S svojimi železarskimi rokami je pretipal marsikateri kamen v Julijcih in klesal plezalne smeri, ki jih znova in znova s takim z veseljem in spoštljivostjo gladimo tudi mi. Čeprav je o njem že toliko zapisanega, si ponovno obudimo misel Mitje Koširja, ki je ob Jožovem odhodu zapisal:
“Dokler bodo stale naše gore, dokler bo stal Triglav, dokler bo le še en sam človek zahajal v Zlatorogovo kraljestvo, toliko časa zagotovo ne boš pozabljen, Joža Čop.”
“PA BOHLONEJ, K SMO PRJATLI!”
