Danes smo jo z Draženom in z Robijem iz AO Tržič mahnili v tako imenovano Kramarco. Sama smer je znana po svoji podrtosti, meni je kljub temu ostala v lepem spominu. Pri Storžiču je bil zame res že čas tudi za kakšen tak spomin. Na samih vrhovih kaj več od poslušanje himne nad Pokljuko še nisem doživela, no danes smo se zadnje metre vzpenjali ob poslušanju cerkvenih pesmi in molitev in prišli ravno na mašo. Sestopili smo čez Škarjev rob, prijetno turo pa zaključili z analizo v domu.
p.s. ker albumov tukaj še vedno ne znam delat, samo ena slika z vrha 😉
