Z malo zamude objavlam vzpone ,ki sem jih opravil v torek. Kar nekaj zanimivih komentarjev sem slišal glede plezarije v Begunjščici. Izkazalo se je, da je temu tako. V severnem ostenju Begunjščice je veliko zanimivih vzpon, ki niso dolgi in jih je enkratno povezovati tako, da gre za odličen trening. Zato se odločim, da začnem v Desni Grapi na vrhu grebena sestopim po Sestopni in se po Rožičevi vzpnem na vrh in sestopim po Centralni. Razmere so zanimive :). Do vstopa se udira od kolen do jaja. V ne tako, zahtevnih skokih cepini primejo super v malce delikatnih pa tudi nekaj praskanja ne uide vendar bolj, ko se bližaš vrhu boljše so razmere. Begunjščica se je izkazala za odličen poligon. 
Sinji slap in Teranova
Na fantastično čudovit četrtek sva se z Božotom odpravila na Jezersko. Namen, Sinji slap na vrhu po ledinski poti do vstopa v teranovo, teranova smer in sestop preko žrela. Plezanje je potekalo v krasnih pogojih. Namen dosežen z veliko mero hvaležnosti in uživancije. Taka doživetja težko ubesedim jih je treba preprosto doživeti. O čem govorim, mislim, da vsi veste 😉 Hvala Božotu za izkušnje, znanje in vse kar dober alpinist premore….Čim prej, še kej;)
Jesensko poletni tabor Paklenica
Od četrtka 16.10 do nedelje 19.10 smo šli mal pogledat v Paklenico. V petek razmere niso bile ravno obetavne za plezanje (rahel dež in mokra skala), zato smo šli raje malo raziskovat naokoli. S centra Starigrada smo se peljali proti Bojincu in Velikem Rujnu, kjer je bilo edino kar smo videli megla (ja bo treba enkrat v lepem vremenu gor). Da pa dan le ni minil popolnoma brez akcije smo nekaj kilometrov pred Starigradom peš obiskali Mirila- zgodovinsko pokopališče domačinov živečih v velebitskih “vaseh”. Sledil je obvezen skok v poletno toplo morje.
Sobota je obetala z lepšim vremenom, zato se nas je večina zjutraj odpravila v Kanjon, kjer smo glede na sposobnosti napadli smeri različnih težavnosti. Druga ekipa pa je na vsak način želela videti prelepe razglede na Velikem Rujnu (nadoknaditi za prejšnji dan 🙂 ), od koder so jo mahnili proti Vaganskemu vrhu (ki je ostal neosvojen) in se vrnili po kanjonu Velike Paklenice.
Vreme se nas je s soncem in zelo prijetnimi temperaturami usmililo tudi zadnji dan, na roko pa so nam šli tudi upravniki/uradniki Paklenice, ki so ta dan imeli dan parka, zato vstopnine niso zaračunavali. Je bila pa zato gužva toliko večja. Ja na koncu se je vse tko dobr poklopil da je blo kr težko it domov.
Fajn smo se mel: Raf, Maja, Janez, Zdenka, Miha, Hefo, Ata, Rajc, Čiko, Metod, Alen, Mirko, Dragica, Tedi, Aleš, Timotej
Kramarjeva smer v Storžiču (IV/I-II, 615 metrov)
Danes smo jo z Draženom in z Robijem iz AO Tržič mahnili v tako imenovano Kramarco. Sama smer je znana po svoji podrtosti, meni je kljub temu ostala v lepem spominu. Pri Storžiču je bil zame res že čas tudi za kakšen tak spomin. Na samih vrhovih kaj več od poslušanje himne nad Pokljuko še nisem doživela, no danes smo se zadnje metre vzpenjali ob poslušanju cerkvenih pesmi in molitev in prišli ravno na mašo. Sestopili smo čez Škarjev rob, prijetno turo pa zaključili z analizo v domu.
p.s. ker albumov tukaj še vedno ne znam delat, samo ena slika z vrha 😉
Tabor Paklenica
Med 18. in 21.4 smo bili v Paklenici. Večina nas je bila po apartmajih nekateri pa v kampu.
Četrtek: Vožnja v Paklo.
Petek: Vreme je bilo ok. Plezali smo dolge smeri različnih težavnosti od jutra do poznega popoldneva.
Sobota: Vreme je kazalo na dež. Zato smo izbirali smeri s katerih je bolj enostavno abzajlat. Dopoldan se je še držalo gor. Popoldan nas je pričakovano ujel dež. Za primer: naju s Samotom je ujel v drugem raztežaju smeri Karabore. Abzajl je bil relativno hiter in preprost v enem koraku do vstopa.
Nedelja: Vreme je bilo slabše od prejšnega dne. Malo je padalo, malo ni padalo. Tako smo samo pofrikali, ko ni deževalo. Zgledalo je še kar lepo, ko se je ulilo kot iz škafa.
Ponedeljek: Po zajtrku vožnja nazaj.
Udeleženci (po abecedi): Alen, Andrej, Božo, Dejana, Fadil, Lidija, Lojz, Majda, Marko, Matic, Metod, Neli, Nina, Peter, Samo, Toni
