Bevanda

Užejajo človeka te, za sredino oktobra visoke temperature. Na primorskem, bi žejo pogasili s kozarcem bevande, s Sebo pa sva se odločila, da si bova privoščila tisto na 2100 metrih nadmorske.

Stenca tam pod Bovškim Gamsovcem je res “cortkana”, zato sva si dostop, prav tako kot zadnjič, lepo prepolovila s spanjem v bivaku pod Luknjo. Jutro toplo, no toplo, okoli 5 stopinj, a čisto brezvetrje. Za razliko od julija, ko sva bila tu, pa je jesen že poskrbela za redkejše pričeske okoliškega bukovja. In prizor zjutraj je bil veličasten, po Tominškovi, čez Prag in proti Luknji, sva lahko štela naglavne svetilke in prsti obeh rok bi bili premalo, toliko snopov je imelo le en cilj. Sva bila, kar malo vesela, da sva za razliko od večine na Luknji zavila desno v bolj tihe konce.

Zgodnje vstajanje ni bilo brez razloga, saj sva vedela, da si žeje po skali ne bova potešila le s kratko bevando, ki je vsaj meni s tistim 6- buhteljčkom pošteno pretresla nadlahti. Plan je že v štartu predvideval še ponovitev  julijskega zasilnega izhoda. In sva tudi ga, z enim velikim užitkom. Ko sva se še drugič vračala proti amfiteatru pod južno steno Gamsovca, sva se se v nekem trenutku odločila, da greva še enkrat, ne navrtan Requiem…šalim se. Nedeljskih tristo metrov nama je bilo dovolj, sva pa opazila, da je Requiem opremljen s svedrovci. Zatorej nasvidenje drugo leto, čeprav bo potrebno jesti dovolj žgancev, 7- me vseeno navda s strahospoštovanjem.

Dodaj odgovor