Po krajšem sušnem, poizpitnem obdobju so se na naši spletni strani začele vrstiti objave lepih vzponov. Bravo mladinci AO-ja. Tudi mi malo starejši blizu 5desetim še migamo, stisnemo zobe, tiho ignoriramo napotke medicincev in se odpravimo v malo višje gore. Med branjem reportaž iz preplezanih smeri sem večkrat prebral, da so plezalci že dlje časa želeli preplezati določene smeri, pa se jim nikakor ni izšlo. Tako je tudi mene zajeda Ekar – Jamnik čakala skoraj 10 let. Pa sva v ponedeljek 10. 7. 2017, z Lidijo odmislila vse ovire in se odpravila pod greben Dolške Škrbine. O sami smeri ne bom veliko pisal, saj se vsakodnevno vrstijo zapisi o njej. Po preplezanih vstopnih kaminih na vstopu v veliko zajedo se nisva šla ravbarja in žandarja, ampak sva pridno izkoristila že pred nama postavljenega možiclja in z njega vpela ključni klin. To mesto mi je bilo najtežje v smeri. Ključni previs pod varovališčem v lopi je odlično opremljen, vendar bi opozoril, da so vsi klini zelo stari, eni zabiti v dokaj sumljive razpoke. Mesta za prijatelje in jebice nisem našel. Sama prečnica v desno si po moje ne zasluži tako visoke ocene, saj so od varovališča do njenega konca zabiti 4 solidni klini. Vseskozi so grifi in stopi, le poiskati jih moraš. Izstopila sva po desni varianti, kjer sva našla že drugo leseno kajlo v smeri, prva je v ključnem previsu. Ob tem zapisu se mi poraja vprašanje, kakšna usoda je doletela leseno kajlo iz Trmastih kaminov, saj je bila še lani v odlični kondiciji?
