V nedeljo smo pri sosedih verjetno letos zadnjič tipali suho skalo. Splezali smo tri smeri: Spigole verde (140 m), Senza nome #4 in Senza nome #5 (obe 120 m). Dan smo preživeli v dobri družbi: Mirko, Lojz, Janez, Zdenka, Nina, Marija, Dejana, Katarina.
Pot nazaj in iskanje destinacije za obvezno analizo je bila sicer zgodba zase. Sprva smo bili vsi zedinjeni, da se gre na pico jasno v Kranj. Potem smo naumili, da vsi ne gremo do Kranja in smo se odločili za X picerijo na Vrhniki. Pridemo do izvoza za Brezovico … vrsta. Pa smo čakali pol ure in medtem razglabljali, zakaj se v naši državi opravljajo meritve sredi križišča v nedeljo zvečer. Zavijemo na desno, pa kmalu ugotovimo, da smo že zunaj Vrhnike ter da prej omenjene picerije ni bilo videti nikjer. Ko smo solidno ugotovili, da obsežnega znanja o ljubljanskih picerijah pač ne premoremo, se nenadoma ob cesti pojavi neka picerija. Na koncu smo le vsi prišli do težko pričakovane pijače in jedače.
