Sicilija

Skrajni severozahod Sicilije je poznana plezalna destinacija, ki jo je že obiskalo kar nekaj članov našega odseka, zato sva s Saro opremljena z informacijami in Gregovim vodničkom približno vedela, kaj naju čaka v plezalnem smislu. Tri kilometrski zid ob obali Tirenskega morja imenovan Scogliera di Salinella z množico športnoplezalnih smeri, Monte in Pizzo Monaco s svojima več stometrskima stenama, ter množica plezališč v okolici mesteca Custonaci in Castelluzzo, ki ponujajo prvovrstno skalo. Ta čvrsti apnenec (pravzaprav gre že za njegovo preobraženo obliko, zato so v okolici pogosti kamnolomi marmorja) in njegova neverjetna razčlenjenost, te ob prvem stiku enostavno navduši. Plezalne razmere v začetku novembra so bile ugodne, lažji in bližji sektorji kar obiskani, v bolj oddaljenih si srečal le navezo ali dve, morje ravno prav osvežilno za razgrete mišice po plezalnem dnevu…

Vsak plezalni dopust je najboljši, a so malenkosti, ki ga včasih naredijo še boljšega. Tokrat je bila to lokacija najine hiške sredi razvalin gospodarskih poslopij, v katere nezadržno sili dišeča sicilijanska makija. Umaknjena v hribe, z razgledom na oljčne gaje mesteca Castelluzo, zaliv Sv. Margerite in postavni stožec Monte Cofana, sva uživala v razgledih in trenutkih prebujajočega se dneva ter v dolgih novembrskih večerih in to – kakšna svoboda- brez wi-fi-ja, z le slabotnim signalom na strehi prebivališča.

(***) Sicilija je bila njega dni ena najbogatejših italijanskih pokrajin, v določenih obdobjih pa zaradi političnih trenj in nerazvitega gospodarstva tudi na robu revščine s precejšnjim odlivom prebivalstva v razvitejše dele sveta in seveda predvsem v ZDA. Roman z naslovom Rajnki Matija Pascal, sicilijanskega pisatelja in nobelovca Luigija Pirandella pripoveduje o glavnem junaku, ki se v stiski odloči zapustiti rodno Sicilijo in pred upniki, neljubečo ženo in nasilno taščo, z nekaj lirami v žepu, ubežati v obljubljeno Ameriko. Z oddaljevanjem od rodne grude plahni tudi njegovo upanje na boljše življenje v tujini. Z zadnjimi lirami vstopi v igralnico na severu Italije in ker mu je bila tisti večer sreča mila, priigra ravno tolikšno vsoto, da bi lahko doma poplačal dolgove in začel novo življenje. A na povratku na vlaku, kaki dve postaji pred domačim krajem, v lokalnem časniku prebere svojo osmrtnico. V bližini njegovega mlina, ki so ga zasegli rubežniki, so namreč nekaj tednov po njegovem izginotju odkrili razpadajoče truplo, ga zmotno povezali z glavnim junakom in tako se je Matiji Pascalu ponudila nova priložnost, novo življenje…. Če vas zanima kako se počuti človek, ki je “mrtev za življenje in živ za smrt” priporočam branje omenjene knjige na strehi kake sicilijanske domačije ob spremljavi kapljice avtohtone Nero d’Avole, pa tudi Birra Messina s ščepcem soli ni slaba.

Črni Kal

S tečajniki smo šli prvič v letošnji sezoni plezat v skalo. Izbrali smo res lep sončen dan v Črnem Kalu.

Vodja je bil Matic Košir, ki je skupaj z družino poskrbel da je bilo vzdušje res domače in sproščeno. Malo bolj izkušeni so že plezali v vodstvu, ostali pa na top. Skala je pa itak lepa in vse drži. Prišli smo: Matic, Neli z otrokoma, Nina pa njen Luka, Luka N. , Tina , Luka B. , Mark, Gašper, Jože in Thomas.

Razgledi na vrhu so bili prekrasni. Kaj več sploh še hočeš na novembersko nedeljo, odlična družba, super skala, pogled na morje in nebo brez oblačka…

Plezališče je privabilo kar nekaj ljudi, tako naših kot tudi tujih plezalcev. Plezali smo kar dobre 4 ure, lepa 5ke in tudi kakšno 6. Po zaključku smo šli še na zasluženo malico do Viki Burgerja in počasi domov.

Sardinija jesen 2025

Odprava “vsi smo prvič na Sardiniji” je bila uspešna. V enem tednu smo preplezali od Cagliarija do Cala Gonone in nazaj. Člani: Matevž, Mark, Maša, Teja, Katarina.
Vreme je bilo rahlo muhasto zato smo po večini obiskovali plezališča s športnimi smermi.

Nedelja 26.10.
Cagliari: Giardini sospesi sull’acqua
Super lokacija za kombinacijo plezanja s skokom v vodo. Kratke rahlo “obrabljene” smeri na južni strani.

Ponedeljek 27.10.
Cala Gonone: Turisti per caso
Lažna lokacija: Margheddie – C-Sardi nel Cuore in D-Terra di Mezzo
V plezališče smo zašli prepričani, da vemo v katerem sektorju smo. Ko smo bili pod steno smo ugotovili da temu ni tako. Vseeno smo zarinili v smeri, ki so bile dokaj gorsko obarvane in zeloooo pikantne – skala je bila ostra, veter še bolj.
V sredo smo končno ugotovili, da smo bili tukaj.

Torek 28.10.
Cala Ganone: Biddiriscottai
Še en dan vetra nas je zapeljal do jame v bližini mesta. Dokaj popularno plezališče, ki ima sicer lepe smeri – ki pa so temu primerno “polished”. Malo od jame naprej je še en sektor plat, ki nam ga ni uspelo preizkusiti, zgledajo pa res super. Najde se tudi kakšen multipič. Smo pa po plezanju skočili še v vodo.

Sreda 29.10.
Surtana: Pillar VII
NAUFRAGHI DELLA NOTTE, 140m, 6a+, Matevž, Maša, Teja. Lepa smer z rahlo zarjavelimi svedrovci in sidrišči.
PARADISE, 130m, 6a, Mark in Katarina
Uff ta lokacija nas je vse pustila brez besed. Kakšne stene in skala – noro! Skala je zelo podobna Pakleniški, smeri pa so vse obrnjene na jug – vroče!
Običajno bolj osamljena lokacija, ki pa je po dveh dnevih vetra privabila kar nekaj plezalcev.

Petek 31.10.
Sarrabus: Garibaldi (granit)
Povratek na jug in nadaljevanje dežja. Napoved pravi: tekom dneva se bo razjasnilo. Večraztežajne smeri odpadejo – granit obvelja. Ogledamo si potencialno plezališče za naslednjič Placca dell’Elefante – ta dan še ne ker gre še vedno dež. Nadaljujemo v naslednje plezališče in najdemo dokaj suh sektor, ki je na spletnih straneh označen kot projekt. Zarinemo v neznano, ampak nam je všeč. V apartmaju še enkrat pogledamo vodniček in ugotovimo, da so v njem vse smeri označene.

Preden se je ta dan res razjasnilo je bila morala nizka, želja po plezanju pa velika. V tem duhu je nastalo par verzov:

Povej mi nekaj lepega:
Živi smo in zdravi,
svedrovci niso rjavi.
Pod steno prišli smo po poplavi.

Sobota, 1.11.
Cagliari: Montezuma (granit)
Eno lepših plezališč, ki se hitro odkupi za divjo cesto. S pogledom na Cagliari in granitom pod roko smo preživeli še zadnji dan.
Granit s karakteristiko domačih skal. Nekatere smeri (lažje) imajo zarjavela sidrišča.

Resnično čudovita destinanicaj za razliskovanje različnih kamnin in vrst plezanja. Italjanski vajb in kulinarika pa dodata piko na i. Kdorkoli ta moment razmišlja da bi mogoče pa res šel na Sardinijo – akcija brez dileme!

Vodnički, ki so bili v uporabi:
Climbing guidebook Pietra di Luna Supramonte
Climbing guidebook Pietra di Luna Sus Sardegna
Climbing guidebook Pietra di Luna

Jesen v Arcu

Če nam je poletje kravžljalo živce z vremenom, se je jesen več kot odkupila z lepimi in toplimi dnevi. Nas so premamile stene v Arcu, v katerih je bil občutek, kot da smo lahko za vsaj še malo podaljšali poletje.

Nabrala se nas je lepa ekipa, ravno prave mešanice suverenih poznavalcev in svežih nadobudnežev: Matevž, Maša, Teja, Noel, Neli, Matic, Raf, Marko, Monika, Nanika, Alan, Mark, Luka, Sandra, Uroš in jaz. Prihajali smo različno, meni pa se je uresničil cilj, da se v soboto zvečer skupaj usedemo in poklepetamo. Pika na i je bil še kostanj.

Čez dan smo uživali v južnih stenah, potem pa nas je hitro premamila nakupovalna mrzlica središča, z obvezno postojanko na sladoledu – v nedeljo je bil že tak občutek kot, da je to neuradna zbirna točka. Z razlogom!

Kaj vse smo plezali in kako zanimive sestope smo doživeli, pa si poglej v nadlajevanju:

10.10.2025

Cime alle coste: Dinosauri, 6b, 450m – Neli in Matic

Le Laste: Via Zanetti, V-, 220m – Sandra in Nanika, Raf in Uroš

Costa del Anglone: La Luna Argentea, VI+, 300m – Noel in Teja, Matevž in Maša in Katarina

11.10.2025

Coste dell anglone: Due paretti, VII, 350m – Matevž in Matic

Laston di Dro: Sole e pioggia, 5b, 325m – Marko in Alan

Lastoni di Dro: Via dei ciclamini, V-, 320m – Sandra in Nanika, Raf in Uroš

Valle del Sarca: Amazzonia, 5c, 250m – Noel in Teja

Valle del Sarca: Moon Bears, VI, 265m – Neli in Maša in Katarina

Costa del Anglone: La Luna Argentea, VI+, 300m – Mark in Luka

12.10.2025

San Paolo: In memoria ugo ischia, VI+, 250m – Neli in Matic

Plate za brate ali Placche Zebrate: Via del 46° Parallelo, IV, 170m – Marko in Alan

Parete San Paolo: Selene, VI, 275m – Noel in Teja

Parete San Paolo: Linda, VI, 150m – Matevž in Maša in Katarina

Costa del Anglone: Archangelo, VII+, 350m – Mark in Luka

14.10.2025

Mandrea nord: Moana mon amour, 7a+, 350m – Mark in Luka
17.10.2025

Monte ColodriTotem e tabu, 7a, 180m – Mark in Luka

Super tabor, vreden ponovitve – na drugi lokaciji 🙂

Včasih samo s pogledom, sedaj realnost

plezati v Špiku. Ko se vse poklopi, pride sončni vikend in greš splezat nekaj, pred čemer si vedno imel rešpekt.

V soboto sva z Jakom pobrala ključe za Bivak pod Srcem in šla proti že znani stezici nad Martuljkom. Do jase prideva ravno pred mrakom, tako da si še zadnjič ogledava cilj naslednjega dne – Skalaško smer.

Budilka ob petih je bila ravno dovolj zgodnja, da sva na Zeleno glavo začela poplezavati brez čelk. V družbi dveh kozorogov sva hitro prišla do grebenčka, preko katerega prestopiš v glavno steno. S pomočjo interne skice našega plezalca sva brez težav prišla do Dibonove police. Tam sva našla star štrik ponesrečencev in ga pospravila na bolj nevidno mesto. Do glavne zajede, katero vidiš že s ceste v Martuljku, sva prišla v štirih cugih (cca 170 metrov po štriku), na nekaterih mestih našla celo kakšen klin. Ko prideš do glavne zajede, te tam pričaka tudi štant (luksuz). V prvem cugu je nekaj metrov v desno zagozdena jebica – kjer te v nadaljevanju nato čaka tudi prva petica v navpični zajedi. Štantala sva po 30 metrih v travnati zajedi, lahko pa bi potegnila še naslednjih 15 metrov, saj tako kmalu prideš v ‘udobno lopo’ (omenjena v opisu). Iz nje te čaka kar težaven prestop v levo na raz. Hvala Jaku, da mi je pošlepal ruzak. Sledi poln cug štirice navzgor in rahlo v desno. Z naslednjega štanta gledaš v desno Direktno smer, ti pa nadaljuješ navzgor le rahlo desno čez krušljiv previs (v skici sicer narisane plate V+), kjer naletiš na 3 stare kline. Sledi spet dolg lep cug štirice po razu, ki te pripelje do krušljive plataste štirice+, kjer si ne upaš niti dihat, kaj šele pomisliti, da bi kam zabil klin, saj se bo podrl cel cug. Ko zborbaš to, prideš do izstopne zajede (in zadnje petice) v kompaktni skali dolgi dober cug. Zame najlepša zajeda, kar sem jih plezala v naših hribih. Naslednji cug naj bi bil po skici ocenjen tudi s štirico, a se moraš kar pošteno tehnično postaviti v plati in nato napeti čez previs. Tu so večje težave končajo – v originalni skici kaže izstopni cug v levo , midva pa sva se odločila za prečko v desno proti znamenitemu Oknu, kjer naju je do vrha Špika ločil še en cug navzgor. Sledil je še vedno dolg sestop do Pišnice, tu pa prevoz in (zahvala Petri) nazaj do avta.

Celotno gledano lepa smer, kjer plezaš tako najlepše kot tudi ‘najgrše’ cuge v super skali, lahko pa se hitro znajdeš v velikem šodru, da boli glava. Klinov v smer se najde sem pa tja, sama sva jih zabila kar nekaj, tudi nabiti štantje niso ravno pogosti. Se pa oba strinjava, da so ocene nekoliko nizke – ali pa sta bila le prva plezalca v res super formi?