Lovci zime

Ko so dobre dva tedna nazaj napovedovali, da bomo po dolgem času spet imeli bel Božič, nas je večina začela gruntat kam se bo šlo v hribe. Zadnje dva meseca od zime ni bilo praktično nič. Nakar pozno zvečer v petek, pokliče kolega Anže iz Žirovnice. Po dokaj kratkem pogovoru pade odločitev; Ozebnik.

Budilka me zbudi ob 4:30. Na hitro nekaj pojem, in pičim z vso robo do avtobusne postaje pred fabrko. Zbašem se h Anžetu v kombi, in letiva proti Planici. Ker so tu počitnice, bo v Tamarju spet mrgolelo vikendašov, turistov,… Ko prideva na parking, sta pred nama le dva turaša. Dobro veva, da bo čez kako uro vse polno, nakar to opaziva tudi malo višje, ko za nama nižje dol po flanki zagledava cele kolone. Do doma v Tamarju rabiva slabih 45min, od tam naprej hitro skozi gmajno do odprtja. Ozebnik se celo pot, svetlika v luninem sijaju, kmalu pa njegov vrh že pogreje sonce. Razmere skozi celotno dolino so precej solidne. Pride se od parkinga v Planici, pa do balvana pod Ozebnikom. Z zmernim tempom, in manjšimi problemi s čevlji, napredujeva po flanki. Pod balvanom, se ustaviva, narediva manjšo pavzo, dereze gor, smuči na ruzak. Tin nama je dan prej zagotovil, da so razmere top. Sicer je blo že kar nekej sfuranga, ampak sej se da! Dol nama prideta nasproti dva štajerca. Edn bolj nor kukr tadrug, se prvi lepo “skanta” po skrajno desni strani, ampak se dokaj hitro ustavi. Po 4-ih urah me obsije sonce. Vreme je popolnoma jasno. Kmalu zatem, na plano pokuka kolega Anže. Z manjšimi zapleti in žuljih na peti, mu uspe prilezti na vrh. Seževa si v roko, na hitro pojeva in popijeva, potem pa je že čas za spust, saj moram čez dve uri v službo 😛 Sprva imam pomisleke kako bom odsmučal, glede na to da sem letos prvič na smučah. Po tistih prvih zavojih, me nervoza mine, zdaj pa samo še uživancija. Presmučava celoten del, vmes srečava le manjšo skupino. Vmes se enkrat tudi jaz lepo “stresem”. Potem pa fajna smučarija, vse do podna. Na srečo, in na razmere se dobesedno da pripeljat do avta. Med množico ljudi, mimo doma v Tamarju, do parkinga. Na koncu še cajta za na pir ni blo, ker sem se moral ob dveh pofočkat na šihtu. Bomo nadoknadl 😉

Skratka, lepo izkoriščen dan, fajn smučarija pa upamo da ne zadnja, upamo da nam ga še kej namede, da ne bomo že februarja v kratkih 🙂

Pa mogoče še ena misel, ki sem jo zasledil ob branju nekega članka:

“Veličastna, vzpenjajoča se razsežnost gore ukrivi prostor in čas okoli tebe. Obda te. Nosi te v naročju. Kot da bi se povzpel v materino naročje, ko te objame. Obstaja praznina, vendar ne strašljiva. Je bolj kot vakum, ki ne prepušča ničesar razen nagona in sočutja ter človeka očisti vseh slabih dejanj; vsega oklepanja egoizma; vsega strahu in dvoma ter vse negotovosti. Vse je sprano. In kar ostane, je mir. Ko se pomikaš skozi takšno okolje, spoznaš; Gore ni mogoče osvojiti. To je nemogoče. Gore so še vedno tam zgoraj, odmaknjene, same. Iste bleščeče bele piramide, kakršne so bile tisočletja, usmerjene proti nebu, ki brezbrižno in lenobno premikajo oblake. In takšne bodo ostale še dolgo potem, ko nas ne bo več. Tam zgoraj ni boja. Je le gibanje. Le življenje, v njegovem najresničnejšem pomenu.«

Dodaj odgovor