AO Jesenice

V četrtek zvečer nam je legenda slovenskega alpinizma Silvo Karo predstavil svojo avtobiografsko knjigo Alpinist in del njegove bogate 40 letne kariere alpinista, ki jo v knjigi opisuje. Težko je tako dolgo obdobje strniti v eno uro, ki nam je vsem kar prehitro minila.

Slišali smo veliko o njegovih večinoma prvenstvenih vzponih v Patagoniji, Julijskih Alpah, Paklenici, Yellowstonu, Himalaji,… s soplezalcema Johanom in Frančkom, pa tudi ostalimi. Kakšna beseda je padla tudi o ozadjih vzponov, ki jih v knjigi, ki se prebere na mah, ne opisuje. Lepo je povezal prehojeno pot od kmečkih opravil in del na višini v mladosti, do največjih dosežkov v stenah Cerro Torreja, Fitz Roya, Bhagirathija in ostalih gora.

Prisotni smo preživeli čudovit večer. Silvu smo se zahvalili še s Kroniko AO Jesenice in Vodničkom jeseniških prvenstvenih, pa nekaj Jeseničanov mu bo tudi prav prišlo.

Po večkratnem prigovarjanju moje življenjske sopotnice sem na Velikonočno nedeljo končno zbral dovolj poguma, da sem se priključil turno smučarski odpravi AO Jesenice.

Cilj je bil 2270 m visok pukelj v Krških Alpah. Tura se začne pri najviše ležeči cerkvi na Avstrijskem Koroškem v vasici St.Lorenzen in der Raichenau (1477 m).

Po poledeneli poti skozi gozd smo po kaki uri prispeli do gozdne meje. Pot smo nadaljevali po levi strani in kmalu dosegli mali Speikkofel (2109 m). Pot se potem delno spusti navzdol desno in ob ograji nadaljujemo vzpon na vrh. Na vrhu nas je kar precej prepihalo, zato smo se dokaj hitro spustili proti dolini.

Zgornji del precej pomrznjen, srednji del kloža, spodnji del gnil spomladanski sneg, tako da, ni bilo glih pol metra pršiča, pa vseeno je bilo za vsakogar nekaj in nekateri so uživali bolj, nekateri manj.

Zaključek baje “kot običajno” na Dovjem.

Upam, da sem se kolikor toliko solidno odrezal in bom deležen še kakega vabila na turno smučarsko odpravo.

Zapisal: ®obertO

p.s. po kložastem pršiču uživali: Mare Š., Maja & Raf, Sandra, Aleš & Petra, Mi2

Nekaj časa smo preigravali razne variante glede razmer, nevarnosti plazov, novega snega… in se odločili za omenjeni hrib v Nizkih Turah (Schladminger Tauren). Je vzhodneje ležeči sosed bolj znane in oblegane gore Preber. Izbira sploh ni bila slaba. Špuro sta brezhibno potegnila dva lokalca, (eden od njiju je bil, po vpisni knjigi sodeč, tudi predzadnji in predpredzadnji obiskovalec omenjene gore), to pa sta bila poleg nas, tudi edina dva obiskovalca na hribu. Zgodnji odhod se je obrestoval, saj nas je spomladanski gnilec pričakal šele na gozdni meji. Sodelovali Manca, Gorazd, Marko M.

Lahko rečem, da nama je z leti postala že stalnica, da se v Dolini Glinščice vsaj enkrat letno, običajno v začetku sezone, podava čez 130-metrsko smer Veliki raz (la Grande) 5c+.

V nedeljo, 25. marca sva šla preverit plezalno kondicijo in njegovo morebitno toleranco do plezalcev. S svojim dominantnim previsom, še vedno opozarja nase. Od tebe zahteva natančno in predvsem hitro gibanje. In če imaš, kot imam sama »kurje mišice«, je kompenzacija možna edino s še hitrejšim plezanjem. Ko si nad njim, te čaka le  še nekaj aerobičnih gibov, ki so v prid nizkoraslim in za tem si nagrajen z uživaškim plezanjem.

Proti vrhu te v plati prestop v desno sicer opozori, da se uživanju ni predati in da mora koncentracija še vedno dobro delati, a prav paše.

Za češnjo na torti sva izbrala še nekaj frikovskih smeri v bližnjem sektorju N  Bosco incantato.