AO Jesenice – Stran 99 – Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice

7. marca, 20187. marca, 2018

Slap ki to ni (Drugi slap v Prednji glavi)

V nedeljo, še preden so se po cestah proti Kranjski Gori začele valiti tone pločevine sva s Katarino že stopala od drugega vršiškega ovinka proti Krnici. Najin cilj je bil Drugi slap v Prednji glavi s katerim sva začela tudi lansko lednoplezalsko sezono.

Ob vznožju slapu se zaradi megle višje od prvega skoka ni videlo je bil pa vsaj ta v ledu. Za razliko od treh kaskad lanskega leta sva bila zavoljo velike količine snega tokrat na poti do prvega sidrišča primorana plezati le eno. Tudi nadaljevanje se je izkazalo za precej sneženo saj je »grapa« dovolj položna da se ne obleti do ledu.

Sneg je bil različen. Od mehkega na vrhu do mehkega v globini, vendar so nama vsaj občasne, nekaj dni stare stopinje ponekod olajšale napredovanje. Večino bolj strmih skokov sva uživala v ledu ostalo pa v snegu in tako potegnila šest raztežajev od katerih je vsak vseboval vsaj nekaj ledu. Za popestritev na spustu pa je poskrbela zataknjena vrv.

Ko bi le bile ledne sezone daljše…

5. marca, 20185. marca, 2018

V KLOBUKU

Vsaj enkrat letno je pač treba na romanje, sva sklenili s prijateljico Jerco in sva se zapeljali v Žabnice, kjer sva se še v megli opazili četico pohodnikov, ki so se začeli vzpenjati po križevem potu. Ob razglabljanju o svetu in življenju nasplohJ sva jih kmalu pustili za sabo in ujeli prve žarke sonca, ki je z neverjetno toploto objemalo Svete Višarije (1766m). Zavili sva v krnico V Klobuku in nadaljevali s filozofiranjem, ki naju je namesto do križa na Kamnitem lovcu (kamor bi morali it peš, zato…J) pripeljalo do ene izmed glav (ne vem, mogoče Višarske veže glava (2048m) ali pa Za klobukom glava (2012m)), kjer sva ležerno občudovali vršace naokoli in se potem z užitkom po zmehčanem snegu odpeljali navzdol v krnico. Ker se nama ni ljubilo še enkrat vpregat cuckov, sva imeli še fajn trening tako v paralelnem štamfanju, kot v štamfanju v smrekco, k izgubljanju tekočine pa so pripomogle še »cokle« pri slalomu skozi drevesa, tako da sva kljub gužvi na terasi na Višarijah počakali na primerno hidracijo, kar pa ob prelepi naborjetski kulisi ni bilo prav nič težko. Ampak do avta sva pa potem raje odkarvali po smučiščuJ

3. marca, 20183. marca, 2018

Rabeljski slap in Fortino

Včeraj popoldne sva z Markom plezala Rabeljski slap po desni, lažji varianti. Plezalo se je tudi direktno. Danes zjutraj sva šla splezat še slap Fortino. Temperatura je bila malo pod lediščem, led pa je lepo prijemal. Še kak teden mraza bi bil, kljub začetku meteorološke pomladi, dobrodošel.

25. februarja, 201825. februarja, 2018

Smučanje pod Cinami

Že nekaj vikendov je bilo vreme bolj na zahodu precej lepše, kot pri nas in v bližnji okolici. Kaj ti torej drugega preostane, kot da se sprijazniš z nekajurno vožnjo, zato pa potem uživaš v perfektnem vremenu, snegu in enkratnem gorskem okolju.

V kombi se nas je vkrcalo sedem in nekoliko matasti smo se po treh urah parkirali v dolini Fischlein za Sextenom na J. Tirolskem. S prepotrebno kavo ni bilo nič – bifeji se odprejo šele po deseti – smo se pobrali po široki poti po dolini navzgor. Ta je bila sprva v megli, vendar se je kmalu začela redčiti in s pogledi smo objeli prve zasnežene vršace: Sextener Rotwand, Einserkofel, kasneje pa še bolj znani Paternkofel.

Naš cilj je bil obli vrh Sextenerstein 2539 m, od koder je najlepši razgled na severna ostenja Treh Cin; do vrha torej dobrih 1100 m. Ker je tura zelo popularna, je špura dobro uhojena in vzpon ni bil preveč naporen. Zaradi čiste šajbe nas je višje na odprtem začelo pečt sonce, smo pa uživali v lepem ambientu in si ogledovali številne možnosti za naslednje ture.

Na vrhu je bilo eno samo uživanje v osrčju svetovno znanih gora, v čudovitem vremenu in v pričakovanju perfektne smučarije. Ta je res postregla z zelo dobrim snegom in lepimi prehodi. Koder je bil pršič, je bil že nekoliko zvožen, pa se je še vedno dalo zelo lepo peljati. Nekaj je bilo tudi že ojuženega snega, vendar je bila podlaga trda, predvsem pa je bilo snega dovolj, da je bila smuka dokaj brezskrbna.

Ko smo sedeli v Fischleitalbodnu ob pivu, smo se strinjali, da je bila tura res zadetek v polno. Včasih pač rata … Še to, ker so se lepo videle veličastne stene Cin, sem Maretu predlagal, naj si jih le dobro ogleda, poleti bova prišla tja in zlezla nekaj med normalko in Belavisto, odvisno od razpoloženja …

S širokimi nasmeški smo turo zaključili: Gorazd in Manca, Mare in Marko, Urban, Maja in Raf.