AO Jesenice

Čeprav se vremenski vzorec zadnjih štirinajst dni vztrajno ponavlja in smo se že skoraj navadili, da se aprilsko vreme premika proti koncu maja, se tudi ob takih dneh da v hribe. Tako smo bili v Mojstrani ob peti uri zjutraj Katarina, Majda, Gregor, Andraž in jaz. Odpravili smo se čez Brinje proti Dovškemu Križu. Ker je dan pred tem Sebastjan napovedal osvajanje s severne strani po Jugovi grapi smo se seveda na izstopu le te ustavili ter ga počakali.

Skupaj smo nadaljevali do vrha Križa in nato sestopili do Bivaka 2. Po manjši delovni akciji, ki je vsebovala pahanje rjuh, pometanje, nekaj pospravljanja ter par poučnih besed naključnim mimoidočim smo ugotovili, da je bivak v odličnem stanju in popolnoma pripravljen na novo sezono.

Sestop je bil šodrsko/meliščno hiter v nasprotju s čakanjem na zasluženo pico.

Imeli smo se lepo, kdor pa ne verjame naj si pa ogleda slike.

1 2 ►

Kljub jutranji plohi, sva se z Mašo držala prvotnega plana in se odpeljala v Malto. Plezala sva večraztežajno smer Luftikus 6a+ v sektorju Schluchtpfeiler. V prvem raztežaju je začelo deževati, a k sreči smer sodi med “regensicher”. Tako je pisalo v vodniku in res je zaradi strmine in strehe na vrhu, ostala popolnoma suha. Kasneje je tudi prenehalo deževati in popoldne sva preživela v lepo urejenem bližnjem plezališču.

Amariana je markantna gora nad Tolmezzom, ki nad vasico Amaro, med  svojim zelenjem skriva do 250 metrov visoke bele plate. Po njih naj bi potekalo nekaj smeri, opemljenih s svedrovci. Eno izmed njih oz. kombinacijo Vie Apuanice in Arachnofobie (do 6a) sva danes hotela obiskati s Saro. Po precej strmem in zaraščenem pristopu sva končno prisopihala pod steno. Štantni svedrovec je bil precej majav, tudi vrv v njem ni bila vredna zaupanja. Videlo se je, da se tu že nekaj časa ne pleza. Kljub temu sem zaplezal v prvi raztežaj, vpel tri stare 6mm svedrovce sumljive kvalitete, ki so zavratani kar precej vsak sebi. Pri četrtem sem se odločil za povratek. Dan sva rešila na Plockenpassu v smeri Bella Venessia (5c, 155m). Kompaktna karnijska skala in luksuzno opremljena smer sta popravila slab jutranji vtis. Lokalec, s katerim smo bili skupaj v smeri je povedal, da so svedrovci v prej omenjeni steni dotrajani in uničeni, smeri pa v sicer lepi steni trenutno praktično neplezljive. Opisane so v vodniku IV grado friuli orientale.

V soboto proti večeru se nas je pred Bivakom III zbralo 7 AOjevcev, ki nismo čisto verjeli vremenski napovedi. Namen smo imeli pogledati v kakšnem stanju je bivak in v nedeljo zarana kreniti v Jugovo.

Z bivakom je v grobem vse OK. V notranjosti bo potrebno pritrditi stranico zgornjega pograda in malček počistiti. Okolico pa bo potrebno temeljiteje urediti. Ograja je po večini polomljena, klopi so v slabem stanju ali pa so razpadle. Zato se je Andraž, ki je spreten z orodji za obdelovanje lesa javil, da bo izdelal “vrtno garnituro” kot se šika. Med peko klobas smo imeli še kup idej, a ker je zapisnikar zatajil, se vseh ne spomnim.

Jutranji pogled na Široko peč ni bil vzpodbuden, vrhovi so bili oviti v nizke oblake iz katerih je občasno kapljalo. Pa smo se zmenili, da gremo vsaj do treh macesnov. Prodišče je spodaj v položnem delu kopno, precej nizko se je priplazil tudi sneg, ki pa ni smučljiv, saj je ves razbit in posut s kamenjem. Pod macesni je strmejši del, ki ga bodo morebitni smučarji veseli še zasnežen (dol gledano prečka v desno, nato nazaj v levo). Po malici pri macesnih so nam kaplje in oblaki pomagali pri odločitvi kam naprej. Eni bi še šli navkreber, zmagal pa je predlog, da gremo k Lipovčevi speči klobase, ki so nam ostale sinoči. Jugova bo počakala, imamo pa razlog zakaj se vrniti čim preje. Upam, da nas bo takrat več.

Ob tabornem ognju uživali Raf, Metod, Marko, Andraž, Seba, Mitja, Mare.

V nedeljo sva s Saro zopet odšla v Glinščico. Nad Slavnikom so se že dopoldne grmadili nevihtni oblaki, nad Trstom je bilo nebo še vedro. Splezala sva Veliki raz 5c, 130m (La Grande). Klasična, večraztežajna smer slavnega Comicija je v devetih desetletjih, od kar je bila splezana (1928) pridobila že kar nekaj generacij svedrovcev, zagotovo pa je zato malo bolj zlizana. Kakorkoli, smer je lepa in varno preplezljiva. Kaj dosti se nisva obirala, saj je postajalo vedno bolj temno, grmelo je vedno bližje, a prve kaplje so naju ujele šele pri avtu.