AO Jesenice

Sobotno dopoldne je lepše preživeti v hribih, kot v šopingu z boljšo polovico, mar ne?Del posadke, ki je bila namenjena na Ljubelj, se je odločil, da je po nočnem deževju zagotovo vse mokro, zato so odpovedali izlet. Z Metodom pa sva rekla, da greva pogledat. Najprej v Lom, kjer sva prevzela opremo za plezališče, nato pa na Ljubelj. Ob pol devetih sva bila pod steno, ki je bila suha kot poper, vreme lepo a ne prevroče; skratka idealno. Šentanska je za navezo, ki šteje 100+ ravno pravšnja, da se telo preveč ne pretegne. Še dobro, da sva že prišla na vrh, ko se je oglasila himna (v dolini je bila proslava ob ostankih bivšega taborišča). Sredi rastežaja bi namreč težko stal mirno brez čelade.

Da ne bi bila doma prezgodaj, sva zavila še na obvezno hidracijo (šolsko uro zakaj se po plezanju pije pivo in ne radenska), potem pa domov kosit travo. Fajn je bilo.

V ponedeljek 4.6.2018 sva se z Volontarjam odpravila na Srebrnjak nad Zadnjo Trento. Dan poprej me je zahakljal na šihtu če grem z njim, še preden sem vedel v kaj se spuščam, sem bil takoj za foro.

Štartala sva ob 5:00 iz Kranjske Gore, ko sva se peljala čez Vršič sva pogruntala da je v kestlu glih še za en K**** bencina. Do parkinga v Zadnji Trenti sva še pribremzala in se podala na dvo-urni dostop do stene. Pod steno je bilo sicer še nekaj flik snega, vendar nič pretresljivega. Pod steno sva na hitro opravila še zadnje takšne in drugačne potrebe in že sva vstopala v steno.

Celotna smer je bila zelo lepa in skala je bila odlična, čeprav ni šlo brez nekaj sproženih kamnov. Že v prvem cugu sva spoznala, da je v smeri puščenih zelo veliko klinov. Prvih par cugov splezava brez težav in že sva pri edinem malo bolj zahtevnem detajlu. Brez večjih problemov premagava tudi njega. Še par cugov in kot bi mignil 4 ure kasneje stopiva na vrh. Na hitro pomalčava in kmalu za tem sestopiva nazaj v dolino. Zgornji del na apzajl, nato malo čez drn in strn do planine in po poti nazaj do avta. Potem pa spet do vrh Vršiča na hlape in nazaj na Jesenice.

Hvala Matija za moj prvi alpinistični vzpon, kljub rahlemu musklfibru v bedrih sem bil z turo zelo zadovoljen.

Ker je bilo za danes dopoldne napovedano še lepo vreme, sva se s Petrom odpravila na Vršič. Splezala sva Vidovo smer. Smer v  prvem raztežaju ponuja res fantastično plezarijo najprej po poči, nato levo čez plošče in zadnje metre pod stojiščem čez previs VI+, ki je detajl smeri. Nadaljuje se rahlo proti levi skozi krajši kaminček in nato naravnost navzgor po zajedi V-. Sledi tretji raztežaj po malo bolj krušljivem svetu čez 5 m kaskado do naslednjega stojišča. Sledi še en cug III-IV do vrha smeri. Pod steno sva se spustila po vrvi v dveh spustih. Pod opombo moram dodati, da je bila pomožna vrvica na zadnjem štantu, ki povezuje oba svedrovca že v zelo slabem stanju, zato sva jo odrezala in zamenjala z novo. Prav tako sva to storila na stojišču kjer se zaključi 2. raztežaj. Tam je sidrišče na treh svedrovcih. Gurtno sva pustila notri, pomožno vrvico pa sva staro odrezala in jo zamenjala z novo.

1. .Presenetljivo prazna cesta na Vršič kljub sorazmerno poznemu štartu – da bi se skala ogrela, HIHI
2. V celem NŠG opazili samo še 2 plezalca v Kamenkovem kaminu
3. Počasno plezanje, ampak z užitkom 6 raztežajev  (+7., kjer se mi bolj previdni še vedno NE razvežemo!!)
4. Meni osebno najtežji detajl v 1. raztežaju pod previsom zaradi prestopa v desno  (auuuu gleženj!!!)
5. Čudovita platka v 2. raztežaju in potem spet krasota na začetku 4.  (lahko se je afnat, če si 2. na vrvi, ane ane)
6. V 6. raztežaj je pa nekdo mal »šodra nasu«…
7. Sestop v iskanju poti skozi rušje in občudovanju vegetacije
8. Štruklji v Erjavčevi baje odlični: 2 porciji za tri korenjake njam

Ocena: ultra zadovoljna, JUPIII –  hvala za družbo Metodu (ki me je imel na vrvi), ter Štojsu in Petri.

Čeprav se vremenski vzorec zadnjih štirinajst dni vztrajno ponavlja in smo se že skoraj navadili, da se aprilsko vreme premika proti koncu maja, se tudi ob takih dneh da v hribe. Tako smo bili v Mojstrani ob peti uri zjutraj Katarina, Majda, Gregor, Andraž in jaz. Odpravili smo se čez Brinje proti Dovškemu Križu. Ker je dan pred tem Sebastjan napovedal osvajanje s severne strani po Jugovi grapi smo se seveda na izstopu le te ustavili ter ga počakali.

Skupaj smo nadaljevali do vrha Križa in nato sestopili do Bivaka 2. Po manjši delovni akciji, ki je vsebovala pahanje rjuh, pometanje, nekaj pospravljanja ter par poučnih besed naključnim mimoidočim smo ugotovili, da je bivak v odličnem stanju in popolnoma pripravljen na novo sezono.

Sestop je bil šodrsko/meliščno hiter v nasprotju s čakanjem na zasluženo pico.

Imeli smo se lepo, kdor pa ne verjame naj si pa ogleda slike.

1 2 ►