AO Jesenice

Na drugi strani Turskega tunela, torej že na Solnograškem, ga imajo. Žiga je že včeraj preveril razmere, ko je bil pod Sichelwandom. Danes sva se odpravila  na Schilcheck, ki je s svojim ravno prav strmim in z redkim gozdom poraščenim vzhodnim pobočjem, ponudil prvovrstne smučarske razmere. Glede višine puhca, v izogib pretiravanja, raje kot slab meter rečem, da ga imajo dobre pol metra. Skratka, pod smučkami nikakor ne škrta. Bolj kot fotografiji, sva se posvečala snegu, zato so fotke precej kilave.

Danes zjutraj, ob ne prav zgodnji uri smo se odpravili do Bivaka II. Turo smo popestrili z dostopom na Šplevto čez Brinje. Snega do gozdne meje ni bilo veliko, višje pa je bilo zaznati občasna udiranja do sredine stegen in smešne manevre ki so temu sledili. Na vrhu je bilo snega približno 50 cm vendar je potrebno poudariti, da je to izključno vizualna ocena pisca in zategadelj ni pretirano zanesljiva. Vreme je lepo sodelovalo in tako smo imeli čast izkusiti spomladanski pristop na vrh v snežni plohi in megleno iskanje poti za jesenski sestop, ki pa mokremu snegu navkljub ni bil pretirano nadležen.

Izredno lepi turi je seveda sledila podrobna proučitev današnjega in preteklih dni v dobro znanem dovškem hramu. Na današnji ekskurziji nas je uživalo dvanajst. Vsa imena, ki si jih dotične osebe lastijo pa avtorju žal niso znana zato naj več o prisotnosti povedo fotografije.

1 2 ►

Pri domu Trilobit se nas je zjutraj zbralo devet udeležencev skupne ture. Skozi Medji dol smo se povzpeli do planine Seča, od tam pa po malici proti mejnemu grebenu, kjer poteka omenjena grebenska pot. Po prvem, z gostim rušjem poraščenem delu grebena, dosežemo zahtevnejši skalnati del. Le ta je zaradi snega in požlejene skale zahteval popolno zimsko opremo, pa tudi plezalni pas in kak konec vrvi je prišel prav. Malo zaradi kakega manjkajočega dela opreme, malo pa tudi zaradi megle in vetra, ki sta se pojavila v tistem trenutku, se odločimo, da se razdelimo v dve skupine. Ena se je vrnila do planine Seča in se od tam odpravila po običajni planinski poti, štirje pa smo nadaljevali po Skalaški in dosegli Mali Vrh (2017m) v grebenu Belščice. Združili smo se zopet na Hrašenski planini in se od tam skupaj vrnili preko planine Stamare na izhodišče. Hvala Maji za odlično idejo, udeležencem pa za prijetno družbo.

Prva skupna tura alpinistične šole je za nami in to kljub rekordno nizki udeležbi glede na rekordno število vseh prijavljenih tečajnikov letošnje AŠ. Na opevani Viševnik smo se povzpeli po romarski poti, ki pa tisto nedeljo ni bila deležna velikega obiska. Veter na vrhu nas je hitro pognal proti MDV, kjer se je končno pokazalo nekaj modrine. Z MDV smo sestopili po vršnem grebenu, kjer so naši novi člani na nekaj težjih mestih obetavno pokazali, da spadajo v jeseniške alpinistične vrste. Sledilo je še nekaj strmih trav nadalje po grebenu, nato pa še vzpon na VDV. Pozna ura je botrovala temu, da smo obisk Tosca pustili za naslednjič, in čez Studorski preval smo se vrnili nazaj na Rudno polje. Udeleženci: Tadeja, Klemen in Alain od tečajnikov, načelnik in jaz.