AO Jesenice

Res se sprašujem, kaj nas tako vleče tja čez mejo? Sneg je isti, pa tut kaj dosti več ga ni, kot tu pri nas na 1500 m in višje… No, prav tu pa je tudi odgovor. Eni, ki smo že malo v letih, se pri izbiri ture radi oziramo za bolj humanimi pristopi – kar običajno pomeni – na parkirišču hop na smuči in v breg. Žal se pri nas, razen parih izhodišč, tega ne da narediti. Krma, Tamar, Vrata, Bohinj … povsod je treba tabanati ene dve uri, da ti je naposled dano stopiti na smuči, oziroma navkreber. Tam čez mejo pa se (v enakem času) gosposko pripelješ na spodobno višino, kjer je zadosti snega, si natakneš dilce in že si debelo v zasneženih hribih.

Prav nič drugače ni bilo tudi pretekli vikend, ko smo se GRS in AO člani združno zapeljali proti Vzhodni Tirolski, točneje v Villgratental in po dveh urah vožnje v zaselku Kalkstein na 1600 m usmerili smuči v smeri Kreuzspitze 2624 m. Dolina lepo zaokroži polnih 360 stopinj, tako nas pomladansko sonce ni zdelalo le po eni strani, pa še sneg je bil primerno prepariran za uživaško smuko. No, na vrhu še lep pogled proti Dolomitom na jugu in v centru – le teh – Trem Cinam, kot proti Gr. Venedigerju na severu.

Prespali smo v prijetnem apartmaju v Toblachu, naslednje jutro pa po premisleku izbrali severni pristop v skupini Fannes – Sennes z izhodiščem pri jezeru Pragser (1500 m). Precej zanimivo je bilo prečenje zaledenelega jezera s smučmi na nogah, nad njim pa smo udeli ozek in strm žleb, ki nas je pripeljal na lepo planoto pod Seekoflom. Tam so nas sledi predhodnikov potegnile pod lepa, severna pobočja Fossesser Riedla, 2350 m in bližnjega vrha. Na vrhu smo hitro naredili plane za naslednjih nekaj let in se po čudovitem snegu odsmučali nazaj dol k jezeru. Potrenirali smo drsalno tehniko in skoraj izboljšali rekord na 1000 m – saj je preveč dišalo po osvežitvi v prtljažniku kombija. Vožnja domov je bila seveda ena sama rutina.

AO smo zastopali (in uživali): Mare Š., Aleksandra, Maja, Manca, Gorazd, Luka, Andrej in Raf.

1 2 ►

Peternel v svojem vodniku pravi, da gore na senčni strani Molltala niso tako pogosto obiskane. Bo že držalo, saj na celi turi z Urošem nisva srečala žive duše. Že odcep za cesto proti izhodišču označuje le ena lesena, nevpadljiva tablica. Cesta je normalno prevozna do elektrarne na višini 1225m, proti zajetju in zgornjem parkirišču pa je še na debelo zasnežena, zato iz avta stopiš direktno na smučke. Spodaj sva imela nekaj orientacijskih težav, saj naju je zavedla špura v smeri Torlkopfa, pa sva tako dodala še kakih 200 “neprostovoljnih” višincev. Sneg vse sorte, a kake pretirano “moteče” podlage v obliki skorje ni bilo. Tura je pokrajinsko zelo razgibana in lepa, razgled pa iz te lokacije res enkraten.

Za začetek plezalne sezone, sva s Ksenijo splezala to smerco v Begunjski Vrtači. Smer je dolga 150 m in v celoti navrtana. Skala v prvih dveh raztežajih ni najboljše kvalitete, zato je potrebna previdnost. V zadnjem raztežaju, ki je najlepši, pa se tudi skala izboljša. Za sestop je potreben en spust po vrvi z dvojno 60m vrvjo. Če imamo enojno vrv 60m, pa sta potrebna dva spusta. Sidrišča za spust so urejena. Midva sva opravila dva spusta, da sva hkrati ponovila osnove spusta po vrvi.

K sreči plezalska sezona pri morju ne sovpada vedno z glavno turistično sezono. Tako pri Ryanairu za par deset evrov dobiš letalsko karto in greš za podaljšan konec tedna plezat na Sicilijo.

Pristala sva v četrtek v Catanii. Ne vem, ali se to šteje kot slaba priprava na turo, ampak šele zadnji dan pred odhodom sem ugotovila, da plezalnega vodnička za Sicilijo čisto zares ni na ferajnu in da je prepozno za naročilo pri Frikotu. Prvi dan je tako minil v iskanju vodnička. V prometno kaotičnem mestu, kot je Catania, vožnja zahteva čas in potrpežljivost, predvsem da prideš do trgovine s športno opremo. Nato te prodajalci prijazno obvestijo, da vodnička nimajo in te napotijo v neko oddaljeno vasico visoko gori pod Etno, ker da alpinistične zadeve je mogoče dobiti samo tam. Kako bi brez GPS-a po tistih milijontih vasicah nad Catanio prišla do prave, ne vem. Potrebovala bi pa tudi navigacijo za pravo trgovino. V prvi so nama ponujali vse alpinistične knjige o tehniki plezanja in smučanja. K sreči je bila naslednja že takoj za vogalom. Tam sta že pogled na prodajalca in bogata založenost trgovine vzbujala zaupanje. Le beseda je bila potrebna in takoj je bil na voljo vodniček v treh različnih jezikih.

Ker sva imela nekako namen obkrožiti otok, se odločiva, da greva drugi dan plezat v Capo Calavà, ki se nahaja dobro uro vožnje iz Messine ob severni obali proti Palermu. Z vremenom že prvi dan ni kazalo najbolje, ker je deževalo, drugi dan zjutraj pa zaradi nizke oblačnosti in rosenja tudi ni bila ravno idealna vidljivost. Ampak če sva že tam, pojdiva probat. Stena se nahaja nekaj km iz vasi Patti ob obalni glavni cesti. Prideva pod steno, se odločiva za smer La fessura del gorilla, celo modro nebo se je že začelo kazati, zavežem še plezalke in potem jasno da začne rositi. Gledava se, potem gledava steno, pa spet drug drugega … greva. Bila je tista hrapava oranžna skala, kjer vse drži. Vodniček navaja, da gre za grobo-zrnati granitoidni gnajs. Držalo je res vse, smer pa ni bila tako dobro opremljena, kot sem dobila vtis ob prebiranju opisa smeri. Sidrišča so urejena s svedrovci, vmes z izjemo enega obročkarja nad detajlom smeri ni bilo nič. Obilo je možnosti za varovanje z večjimi metulji, ampak če greš letet z Ryanairom, kjer pri prtljagi tehtajo vsak gram, je treba malo premisliti, kaj boš vzel s seboj. Šlo je tudi s pomanjkljivo opremo, tako da se odločiva, da greva pogledat še lažjo smer Quattro salti sull’acqua, ki je imela izhodišče na plaži na drugi zahodni strani stene. Očitno je bila ravno plima, polovica plaže je bila pod vodo, valovi pa precej razburkani od neurja prejšnjih dni. In tako je bila namera o še eni smeri hitro opuščena. Odpraviva se dalje proti zahodu otoka, v San Vito Lo Capo, t.i. sicilijanski plezalski paradiž, kjer se naslednji dan opremiva za smer Pace di chiostro v Picco Monaco. S parkirišča je izgledalo vse super, smer pokonci, od blizu tudi odlična skala. Take sreče kot prejšnji dan vendarle ni bilo na vidiku. Dežja resda ni bilo, vetra malo preveč. Po preplezanem prvem raztežaju sem se komaj držala na sidrišču, da je še Rok prišel za mano. Gurtne so plesale na vse strani, vrv pa tudi. Greva dol. Brez besed. Verjamem, da se je že marsikdo spuščal ob močnem vetru in po ostri skali, in je seznanjen, kako vrv potuje z vetrom. Prideva dol, Rok vleče en pramen vrvi in dokler jaz držim drugega, vse ok. Ko ga spustim, v trenutku izgine izpred oči in kmalu pride streznitev, da vrv ne gre nikamor več. Verjetno je bilo več sreče kot pameti tisti dan, na koncu se je vrv le vdala.

Stene in pokrajina v okolici San Vito Lo Capa so čudovite, plezališč je neomejeno, predvsem pa je še ogromno prostora za prvenstvene smeri. Z Rokom se še vrneva, zagotovo vsaj preplezat smer do konca. S to razliko, da bova naslednjič letela v najbližji Trapani.

…ki ti jih ponuja Dalmacija, je vredno izkoristiti. Midva z Božotom jih vedno in tudi tokrat sva jih ter si za nekaj časa okrepila telo in dušo, hkrati pa bila koristna za najino floro. Vreme nama ni ravno seglo v roko, a sva njegovo nečimrnost vseeno prelisičila in intenzivno izkoristila nekaj skromno podarjenih nedeževnih dni.

Da bi se potem brez slabe vesti pretegovala po stenah, sva se najprej posvetila oljčišču. Tokrat sva oljke s škarjami in žago dodobra oklestila, da bodo čez poletje lažje dihale in nama jeseni v zahvalo vrnile s plodovi. Tukaj temu pravijo »kaštrit masline«. Ne vem, zakaj me to spominja na kastriranje.

Mimogrede sva posadila še limono, da se zasigurava za dozo vitaminov in dodala še en mandelj. Ob količini drevesnic mandljev me počasi že skrbi, da bom morala zopet postati vzorna gospodinja in se ukvarjati s pekarijo.

Po pridno in dobro opravljenem delu, se zasluži dobra tradicionalna hrana in te ni manjkalo. Pa postavimo delo h kraju.

V bližnji vasici Blace ob ustju Neretve se nama je pokonci postavila stena, na kateri bi lahko zraslo lepo plezališče z več strnjenimi sektorji, v katerih bi bile smeri različnih težavnosti. Morda se ga nekoč lotiva z urejanjem, seveda, če dobiva žegen od pristojnih in dojemljivih za plezalsko – nekoristne dejavnosti.

Dva v celoti vremensko podarjena dneva sva raziskovala in plezala v Omiški Dinari. V Gradini nad Vruljami pred Makarsko sva plezala:

Strelica u stijeni; 5b, 100m   in   Korjenje u vjetru; 5b, 300m

Obe smeri ponujata uživaško plezanje, s tem da te v slednji čaka pretkan kamin, ki te z nahrbtnikom ne spusti kar tako skozi.

Za naslednji cilj sva si izbrala zaledje Omiša, pravzaprav ga je zopet izbral Božo, in sicer v steni Kula, smer Ivančice put; 6b+, 120m, AO. Zakaj je avtor smeri izbral ime Ivančice put, ne najdem odgovora, saj smer nikakor ni primerljiva s potjo (putom). Vsi prvi trije raztežaji zahtevajo esenco koncentracije in natančno stopanje – beri trenje v platah, vmes pa ti da pelina piti še platasta prečka. Je pa fino, da ti zadnji  raztežaj prizanese in ti pokloni s težavnostjo, kjer se oddahneš in uživaš. Škoda, da je kratek.

Vse bolj ugotavljava, da Omiš in njegovo zaledje skriva in odpira neomajne plezalne možnosti. Nenazadnje tamkajšnji okoliš zadovolji tudi neplezalne dejavnosti, kot so pohodništvo, rafting in ostale adrenalinske in neadrenalinske aktivnosti. Ja, lahko se pomešaš med civilizacijo ali pa odmakneš v popolno divjino in če si tam pomladi ali jeseni, ti ni treba prenašati vonja po tropical olju za sončenje.