AO Jesenice

Da bi se izognil močnemu jugozahodniku in po možnosti tudi oblakom, sem se danes odpravil na severno stran Karavank. Bil sem brez določenega smučarskega cilja, ker pa le teh nad  Medvedjim dolom  ne manjka,  sem se odločil, da si cilj izberem glede na razmere. Ovčji vrh je bil že zjutraj obsijan s soncem, tako da bi bil tudi ta lahko primeren cilj. Ob prihodu na plaznico Široke riže pa se usmerim proti Janeževemu žlebu v pobočju Stola. Že samo melišče je bilo precej zoprno za hojo, saj so spodaj  obsežne plazovine, ki jih prekinjajo kopnine in poledenele klože. Tudi višje se razmere ne izboljšajo, žleb je leden in spihan, izboljšalo pa se je vreme, zato me premamijo sončni žarki , ki so posijali na pobočja Dolge riže in grap, ki vodijo proti Vajnežu.  Še preden dobro zakorakam v Janežev žleb, pripnem smuči in previdno odsmučam nazaj po meliščih Široke riže, ter se usmerim proti Vajnežu. Tu so me pričakale (med 12 in 13 uro) zares krasne razmere. S smučmi se je dalo priti skoraj na greben (nekaj metrov je bilo potrebno smučke nesti v rokah) in od tam do vrha Vajneža. Pri samem spusto sem nekaj deset metrov desno od izstopa grape našel zasnežen prehod nazaj v grapo, pa mi tako sploh ni bilo treba sneti smuči. Cesta do parkirišča že ima dve ali tri nekajmetrske kopnine…Glede na vreme super tura.

Prvo marčevsko soboto nas je zjutraj pred PD-jem zbranih 13. Vsakoletno smučarsko turo v sklopu vodenih tur smo tokrat usmerili na tromejo med Koroško, Štajersko in Solnograško. Prvi dan smo imeli v planih Zehhnerkarspitz (2452 m), drugi dan pa nekaj nad Innerkremsom.

Na poti tja smo bili deležni pustega jesenskega vremena z rahlim pršenjem, da nam je bilo komaj mogoče poiskati izbrani cilj. Trmasto smo nadaljevali s pripravami na vzpon in kmalu prišli iz jesenskega v zimski letni čas. Rahlo sneženje nas je spremljalo skozi Zehnersko krnico, na grebenu pa nas je pozdravil še zoprn severnik. Na spihanem vrhu se nismo dolgo obirali in tipaje odsmučali v krnico. Bilo je zanimivo, sem in tja smo ujeli kar lepe zaplate pršiča. Nad gozdno mejo smo se ponovno vzpeli nekaj 100 m na zaobljen hrbet in ujeli še nekaj odlične smučarije med redkimi macesni.

Sledil je premik z vozili do koče Josef Merl na Schoenfeldu nad Innerkremsom, kjer smo poanalizirali in šli spat. Jutro je bilo v znamenju pomladi. Oster zrak in jasno nebo sta napovedovala lep dan, zato se s prvimi sončnimi žarki podamo na turo. Greben se začne takoj za bajto in hitro dobivamo višino. Na Matehanshohe 2086 m naredimo načrt za naprej v smeri Gaipahohe 2192 m. Po spustu po smučišču kmalu spet nataknemo kože in v zložnem vzponu dosežemo vrh. Če so grebeni Nockov spihani do golega, je zato v globelih in dolinah snega dovolj. Naš spust je zato na sever proti Groessingalm, tam pa nas je vzhičenost nad odlično smučarijo pognala še na Lenzerbuehel. Tako ”speglane” flanke z ravno prav odjenanim srencem nisem še smučal že dolgo!! Normalno, da se nam je smejalo do ušes – bile so ideje, da bi še enkrat… Pa je sledil še nekajkilometerski spust po gozdnih cestah, da so na koncu že kar noge pekle.

V skoraj poletnem vremenu smo turo zaključili ob pijači na izhodišču. Matija in Miha sta turo odlično izvedla, seveda smo si bili enotni, da če ne prej, drugo leto naredimo spet kaj podobnega. Z AO-ja smo zraven vriskali Mare, Maja, Aleksandra in Raf.

V čudovitem, morda bi kdo rekel kičastem vremenu, sva pustno soboto naredila nepusto in si namesto krofov raje privoščila 2-e v soncu.  A je kič brez vrednosti, pa zato glede na razmere v Dolini Glinščice, sama ta izraz ne morem uporabiti. Sonce, brezvetrje, topla skala, pomladno prebujanje narave, ki jo tu in tam naznanja že tudi kakšen špargelj.

Po izkušnjah iz preteklih let sva vedela, da je pametno najprej izkoristiti sonce na desni strani doline. Vsled tega sva dala prednost smeri Spigolo Verde (IV, 140m). Na sestopu, okoli 11. ure je bila ta stran, skupaj s 60-metrskimi tkim. tečajniškimi platami Senza nome v celoti v senci.

Sprehodila sva se na levi del doline in po tradiciji za začetek sezone zlezla še La Grande z Attacco nuovo (6a, 130m), Glede na trajajočo sušo ni bilo presenetljivo, da je bilo pod vstopom v previs suho kot cimet. Ne spomnim se, da na tistem mestu ne bi vsaj rosilo ali mastilo.

Prijazen začetek za v kratkem pričakujočo plezanje v biokovskih stenah.

Včeraj sva se po naključju s Ksenijo srečala v Španovem vrhu. Po klepetu in martinčkanju na toplem sončku, je najina debata stekla v današnji dan. Tako sva se ob 6:00 uri dobila  in se z vozilom odpravila na Ljubelj. Med potjo  sva malo kolutkala ali Begunjščica ali Vrtača? Odločila sva se za prvo izbiro. Od doma na Zelenici, sva jo krenila proti vstopu v Centralno grapo. Z odliko sva po dobri uri hoje opravila z njo in se veselila novega vrha. Razmere za hojo navzgor po trdi snežni podlagi. Sestopila sva po Šentanskem plazu in nato navzdol na Ljubelj. Ksenija je že drugo zimsko plezalno smer odpravila z odliko, zato sem zelo ponosen nanjo in se vnaprej veselim druženja z njo na vsaki turi, ki si jo bo zaželala. Krasno izkoriščen dan v prijetni družbi, kljub slabi napovedi naju je grelo sonce.

Noč iz ponedeljka na torek je minevala v znamenju prebavnih težav,  posledično sem cel torek z otroci preživel na smučišču Turach  na tešče. Zvečer sem bil doma kot cunja in bojda tudi zelo tečen. Le trma in želja po osvojitvi karnijskega prvaka (in seveda budilka) so me ob treh ponoči pognali iz postelje. Termometer v avtu, ki kaže 11 !!! stopinj, ter še rahlo zvijanje v želodcu nista bili najboljši znamenji, a potem je šlo vse samo še navzgor. Cesta do koče Tolazzi normalno prevozna, vendar sneg do parkirišča, razmere za hojo super, a snega že  malo, zato je treba na enem mestu že malo popraskati po skali (in ob teh temperaturah bo takih mest hitro še več). Okrog devetih odložim smuče na običajnem mestu pod vršno strmino. Čeprav sem zelo potihem upal, da bo šlo morda z vrha na smučeh, je bilo kmalu jasno da razmere niso prave. Spodnji del strmine preveč kopen, vmes številne skale obdane z vodnim ledom, na vrhu še nekaj klože, ki je po pripovedovanju edinega človeka, ki sem ga srečal ta dan, pred dvema ali tremi tedni, povzročila tragično nesrečo. Tako sem se na vrh odpravil s cepinom in derezami. Pri spustu navzdol sem ujel prave razmere in turo okrog 11 ure zaključil pri avtu.