AO Jesenice

V soboto sva z Ajdo (AO Kamnik) plezali Vzhodno v Mali Rinki. Vstajanje ob treh zjutraj se je obrestovalo in sva kljub obvezni kavi na Okrešlju v smer vstopili prvi. Kvaliteta skale spominja na Bučer-Kristan v Malem Oltarju. Ker je teren ponekod bolj položen, je na vseh poličkah naloženega precej manjšega in večjega drobirja, tako da biti druga naveza v smeri ni najbolj optimalno. Izstopili sva po desni varianti, kjer izstopi tudi Igličeva smer.

V nedeljo je bila slaba napoved, ampak zjutraj je kazalo, da bo nekaj ur že še zdržalo. Tako sva z Rokom skočila na Vršič v Kranjsko poč. Spet je bila ena nedelja, ko na Vršiču skoraj ni ljudi. Čista tišina v steni.

Prejšnji vikend v nedeljo (30.6.2019) sva se z Matevžem odpravila do bivaka 2, da opraviva prvi letošnji pregled. Seveda ni šlo brez obveznega predhodnega postanka na Šplevti.

V bivaku je bilo presenetljivo dobro pospravljeno, poleg tega pa je vse kazalo na to, da je bil v času najinega obiska v uporabi. Vseeno sva si dovolila spahati deke in pomesti. Na polici se je nabralo tudi nekaj odvečne hrane (del te je bil prisoten že ob mojem prejšnjem obisku) zato sva pretečene izdelke odstranila.

Sledilo je še podmazovanje vrat in analiza potrebnih dejavnosti ob naslednjem obisku potem pa najboljši sestop v slovenskih gorah.

Rehabilitacija kolena naj bi trajala minimalno šest mesecev, zato sem za ‘ziherco’ počakala še dva dneva in šla v petek z Nikom (AO Radovljica) probat, če kolen drži.

Šla sva v ‘grbuzljsko’ Begunjščico – smer Kiklop. Brez problema sta šla prve dva cuga, zato sem se za tretjega odločila, da ga grem naprej. Še kolenu prijazen abzeil za dol in sončno dopoldne je bilo izkoriščeno.

Led je prebit, mogoče mi pa do konca sezone rata nabrat 10 vzponov 😉

Problemov s snegom naj nebi bilo več in v ponedeljek 24. 6. sva že na vse zgodaj zjutraj z Maticem drvela proti dolini Vrata. Namenila sva se namreč plezat v severno steno Triglava.

Navezala sva se pod Skalaško smerjo, ki pa sva jo po nekaj lepih raztežajih zapustila in nato poiskala prehode do Zlatorogovih polic in preko njih prišla v Amfiteater. Plezala sva smer Zlatorog v Barieri, ki je bila prvič splezana leta 2016, to pa je bila verjetno prva ponovitev.

Ta skoraj 300 metrska smer ocenjena z VI stopnjo težavnosti ponuja precej konstantno plezarijo v večinoma precej dobri skali. Smer ima nekaj lepih in strmih raztežajev, še posebej zanimiv je najtežji raztežaj, ki se vsaj po najinem mnenju približa VII stopnji in se nadaljuje v navpično poč z odlično skalo. V smeri je bil en klin, midva pa sva tam pustila še 2.

Ker pa je proste dni treba izkoristiti, sva se v torek odpravila še v osrednjo steno Debele Peči v smer Ang Phu, VI-. Smer verjetno zaradi pomanjkanja informacij ni veliko plezana, mogoče pa se bo to zaradi izdaje novega vodnička AO Radovljica spremenilo, saj je res lepa.

Prvi raztežaj je sicer malo naložen ampak se stanje skale hitro izboljša. Detajl smeri je previs v drugem raztežaju, ki sicer nudi dobre oprimke, ki pa so bili tokrat mokri in sluzasti in je bilo plezanje malo težje pa tudi varovanje ni najboljše. Tik nad previsom sva pustila klin, ki bo verjetno marsikomu prišel prav.

Ta skoraj 500 metrov dolga smer se nato precej konstantno nadaljuje po logičnih sistemih poči in kaminov proti vrhu stene. Raztežaji so dolgi, skala je povečini odlična, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna.

Prav pride kakšen klin in set frendov, še posebej v detajlu smeri je uporaben BD 3.