Dobrodošli na strani Alpinističnega odseka Jesenice
S Katarino sva se v soboto odpravila v Krmo, v Debelo Peč, v Sekločevo. Zgodnjemu vstajanju navkljub v steni nisva bila sama, bila pa sva prva. Že sam dostop ponudi par izpostavljenih odstavkov in nikomur nebi zameril prošnje po varovanju. Sama smer je ravno prav pokonci, vendar je klinov veliko, skala pa večinoma dobra. Za izstop iz Jesih-Potočnikove sva izbrala težjo varianto, na vrhu pa žal ugotovila, da tudi pokljuške gore niso več imune na brezpilotne letalnike.
Smo rekli, da gremo pripravit teren za zanamce, ki so predvideli prihod za konec tedna. Z Rokom, Nikom in Dorotejo smo se tako čez Passo Giau v kamp Cadore pripeljali že v torek popoldne. Sicer smo šotore postavljali v dežju, ampak do petka smo se naplezali: Falzarego Towers – Scoiattoli Direct, Cinque Torri – Via Ignazio Dibona, Lagazuoi Piccolo – Giordano. Kmalu pridemo spet, ker so Dolomiti bližje kot Paklenica.
Za nedeljo so bile popoldne napovedane plohe, zato sva s Tomažem ob 4 uri krenila iz Jesenic proti Kamniški Bistrici. Pot sva si malo skrajšala z vožnjo po makadamski cesti do Jermance in si s tem prihranila eno uro hoda. Nadaljevala sva skozi Repov kot proti Staničevem vrhu. Od tam se začne plezalni del čudovitega prečenja Zeleniških špic. Za ogrevanje te čaka takoj tehnično najtežji del ture (spust iz Staničevega vrha). Po izpostavljenem plezanju navzdol sva zadihala lažje. Na vrhu je tudi prusik okoli ruševja za spust po vrvi. Sledilo je čudovito prečenje proti vrhu Špic do znamenite nebeške lojtre, ki te popelje v plezanju II-III stopnje na vrh Špic. Skala je tu res vrhunska. Iz vrha špic sva nadaljevala, čez 2 špici in potem se moraš držati bolj leve strani proti Srebrnem sedlu. Po 4 urah in pol sva na Srebrnem sedlu naredila malo pavze. Nato pa sva se odločila da naskočiva še vrh Planjave, in nato čez Kamniško sedlo na pivo in nazaj v dolino mimo pastircev. Veliko lepša pot navzdol, kakor skozi Repov kot.
V soboto sva z Ajdo (AO Kamnik) plezali Vzhodno v Mali Rinki. Vstajanje ob treh zjutraj se je obrestovalo in sva kljub obvezni kavi na Okrešlju v smer vstopili prvi. Kvaliteta skale spominja na Bučer-Kristan v Malem Oltarju. Ker je teren ponekod bolj položen, je na vseh poličkah naloženega precej manjšega in večjega drobirja, tako da biti druga naveza v smeri ni najbolj optimalno. Izstopili sva po desni varianti, kjer izstopi tudi Igličeva smer.
V nedeljo je bila slaba napoved, ampak zjutraj je kazalo, da bo nekaj ur že še zdržalo. Tako sva z Rokom skočila na Vršič v Kranjsko poč. Spet je bila ena nedelja, ko na Vršiču skoraj ni ljudi. Čista tišina v steni.
