Ko smo se lani vrnili iz Chamonixa, smo rekli, da gremo drugo leto plezat v Švico. Ko sem čez zimo brskala po računalniku, sem v datoteki brez imena naletela na fotografije iz smeri Nordkante (1200 m, V-) v Piz Badile. Ko najdem na internetu še skico smeri, je bilo konec dileme. Ostalo je samo še vprašanje datuma odhoda.
Na praznik sredi avgusta smo se tako z Nikom, Tavčijem in Rokom odpravili proti Švici in severni steni Piz Badile (3308 m). Ko smo vstopili v Švico, se je najprej začel lov na švicarske franke, za katere očitno ni samoumevno, da jih dobiš na prvem bankomatu. Ponje se je bilo potrebno odpeljati kakšno vasico naprej proti St. Moritzu.
Dostop do koče Sasc Furä, kjer smo imeli rezervirano spanje, poteka iz vasi Bondo, ki stoji na koncu doline Bondasca. Po tej dolini je do leta 2017 potekal dostop do koč Sasc Furä in Sciora, avgusta 2017 pa je izpod Piz Cengala prišel plaz, ki je zasul celotno dolino in dosegel Bondo. Koča Sciora in dostop do nje zaenkrat ostajata zaprta, do Sasc Fure pa so letos odprli novo pot, ki sedaj poteka po desnem bregu precej visoko nad dolino. Namesto prej dobrih dveh ur, sedaj dostop opraviš v 5 do 6 urah, čeprav se koča nahaja le 1000 m višje od izhodišča. Oskrbniki na koči so izredno ustrežljivi, med gosti skoraj ni bilo drugega kot plezalcev in kuharji so kar prilagodljivi na pozne prihode ljudi iz stene.
Zajtrk za naslednji dan je bil napovedan ob štirih, koča je bila polna, in zaradi lepe napovedi so se že valile kolone proti steni. Polovica proti Nordkante, druga polovica v prvo klasiko Piz Badile, v Cassinovo smer. Čakal nas je dvourni dostop do začetka smeri, nekaj je bilo snežišč, ampak dereze so ostale v nahrbtniku. Pod smerjo pa se je začel šprint. Ena naveza je štartala pred nami, za nami je prihajalo še vsaj deset drugih. Imeli smo namen v enem dnevu preplezati tisočmetrsko smer, se po njej spustiti nazaj in vrniti do koče. V glavi je bilo samo še »koncentriraj se, gremo, gremo«. Z Rokom sva plezala hitro, uspelo nama je ubežati glavni gneči in sva večino smeri preplezala kot prva naveza. Počivanja ni bilo, uživancije sredi sicer izredno lepe linije v kompaktni skali še manj. Nik in Tavči sta imela manj sreče z gnečo in sta prej obrnila. Okoli ene ure popoldne sva stala na vršnem grebenu, nekoliko dlje od izstopa Cassinove smeri. Prvi plezalci so ravno začeli prihajati iz Cassina in vse je kazalo na še večjo gnečo gor in dol. Tako se odločiva, da ne greva na vrh, ampak začneva s spusti, dokler sva še prva. Koliko je bilo vseh spustov, ne vem. Zagotovo vsaj dvajset, zanje sva porabila šest ur in ob sedmih sva že sedela na travi pod steno. Še ura sestopa do koče in ob mraku težko pričakovana večerja. Večina navez se sicer spušča na italijansko stran do koče Gianetti, do katere je z vrha krajši sestop ali pa prespijo v bivaku na vrhu. Naslednji dan smo se zmenili za pozen zajtrk, poslovili smo se z »na snidenje« in odšli na štiri urni sestop v dolino.
Hribi nad Sasc Furo ponujajo lepe smeri, enako tudi nad kočo Sciora, glede katere nam oskrbniki še niso znali povedati, kdaj bo ponovno odprta. Teren pod Piz Cengalom ostaja na seznamu nevarnih in za gibanje zaprtih območij, predvsem tudi zaradi smrtnih žrtev med pohodniki zaradi plazu leta 2017. Naslednjič mi pridemo z italijanske strani, iz Val Masina. Mogoče nam celo uspe izpeljati ferajnovski tabor po predlogu predstavitve Val Masina od Matica dve leti nazaj.
