AO Jesenice

V četrtek 17.10 ob 19h bo v sejni sobi Planinskega društva Jesenice uvodni sestanek, na katerem vam bomo predstavili vsebino in namen alpinistične šole.

Poleg uvodnega sestanka bo v sklopu AŠ v soboto 19.10. izvedena skupna tura, katere namen je spoznavanje in druženje, zato bo primerna za vse interesente/ke.

Vabljeni

Mare

ps/ vse informacije na 031 395 231

V sredo sva se z Maretom N. odpeljala na Mangartsko sedlo splezat Jugozahodni raz. Ker je bila vremenska napoved lepa za cel dan, sva s plezanjem začela šele ob 10.uri. Plezala sva cug cug, kavalirsko se je zaradi mojih zmrznjenih prstov za prvi cug odločil Mare. Prve dva druga lepa, tretji bolj grbuzlsko-krušljiv in brez navrtanih svedrov zato je pametno imeti s sabo kakšno gurtno ali jebico. Četrti cug se začne lepo, vendar krušljivo, sama pa tudi nisem najdla naslednjega svedrovca (v vpisu piše da je), zato rajši štantam na večjo skalo že sredi cuga. Kmalu pride Mare in ga potegne do konca (hvala 😉 ). Tako pade peti cug (detalj smeri) spet name. Lepa plata, malo pa vseeno moraš pogledat kam boš stopil in se prijel – je pa res lepo navrtana, kot v plezališču. Še dva bolj ravninska cuga do vrha in že sestopava po ferati nazaj do sedla in avta.

Od jutranjih zmrznjenih prstov do toplih žarkov na vrhu smeri sva z užitkom spila še pivo pri koči.

V četrtek mi Pero reče, da je popoldne frej s službo in da bi šel nekaj splezat na Vršič. Moj dopoldanski zobar se je tako ravno prav poklapal s Perotovim načrtom in ob dvanajstih sva se že peljala proti Vršiču. Splezala sva kombinacijo smeri Huda mravljica in Viteška (tako da sva se ognila 6c), pogledala na uro in videla da imava še čas, zato se odpravila še v smer Zajeda s platami. Vmes sem ene parkrat vprašala Perota, če je prepričan da to zmorem, na srečo je imel prav 🙂 Abzajlava z bikolorko do konca smeri Zajede s platami, in desno najdeva dokaj vhojno pot, tako da sva si prihranila tri abzajle.

Še sreča da je za vikend napovedan grdo vreme, saj so moje blazinice kar pošteno načete.

Nekaj slik od srede, danes se nama je pa preveč mudilo 😉

Danes zjutraj sva se z Urošem odpeljala proti Beli peči. Uroš je dal za bencin in rampo, jaz pa za prvi rastežaj.

Ampak že na začetku sem šel preveč desno na lepe plate v smeri Šipa, ki sem jih prečil in nato štantal v Marčitovi sp. smeri. Od tam naprej sva potegnila prečko v levo nazaj na zastavljeno smer in z lahkoto izmenično odplezala do vrha.

Vrnila sva se desno skozi gozd, pospravila in se odpeljala domov. Analizo bova naredila zvečer po sestanku.

Dopoldan sva tako preživela v krasni naravi in kompaktni skali z lepimi razgledi in v tišini.

Uroš in Aljoša.

V sredo 28.8.2019 sva se z Dorotejo odpravila v Logarsko dolino, da bi preplezala staro klasiko. Za oba je bil to prvi vzpon v Kamniških zato se zaradi samega vzburjenja sploh ni bilo problem zbuditi ob 3:45 zjutraj (no, odvisno koga prasas). Dostopala sva mimo slapu na Okrešelj in minilo je kar hitro dokler se nisva znašla v serpentinah nad gozdno mejo proti Turskemu žlebu, tam so naju že začeli božati prvi sončni žarki. Medtem ko sva si ogledovala smer, bolj kot sva jo gledala, bolj se nama je oddaljevala in vedno bolj zašvicana sta postajala najina čela. No naposled sva bila le pod steno kjer pa je iz zajede po kateri vstopiš kar curljalo, zato sva prve 4 metre obkrožila po desni, od tam pa je plezarija postala prava poslastica. Celotna smer lepa in kar nabita, le v kaminu rahlo krušljiva, ampak ko enkrat vstopiš v plate nad kaminom je vse pozabljeno. Na vrhu je sledila tezko pricakovana malca, 5 minut pocitka ob lepem razgledu potem pa nazaj v dolino. Ob sestopu sva ves čas ugotavljala, da sva bila zjutraj res zaspana saj sva si na vsakih nekaj minut po poti dol zastavljala vprasanje “a se ti tega od zutrej spomnes”. Kljub temu sva uspešno pricokljala do šanka kjer je sledila temeljita ter strokovna analiza ture 🙂

V sredo sva z Urbanom prvotno idejo (Eliso in Jeseniško smer) opustila zaradi slabše vremenske napovedi in se posledično odpravila v Smer po zajedi (V+/IV-V, 300m).

Že dostop je bil v znamenju meglic in oblakov, ampak so se le ti premikali, tako da sva optimistično dostopila pod steno. Ker smer ni opremljena s svedrovci, je bilo jasno, da bom tokrat plezala kot druga. Na začetku tretjega cuga je začelo kapljati, a kaj kmalu nehalo. Vseeno je bilo več delov smeri mokrih še od prejšnjih dni. Peti in šesti cug sta res zelo krušljiva, posebej pa sem doživela streznitev, ko sem odtrgala večjo skalo pri tem pa je zasmrdelo še po zažganem (še dobro da ni bilo nobene naveze za nama). S še večjo previdnostjo sem plezala naprej, besedni zaklad kletvic pa sem po Urbanovih besedah z nadmorsko višino povečevala. Kljub slabši vidljivosti in zato težji orientaciji nama uspe je uspelo priti na vrh. Tam je kazalo že na razjasnitev, zato se nama ni mudilo s sestopom – vseeno so naju kasneje temnejši oblaki prepodili in ko sva stopila na cesto se je ulilo kot iz škafa.

Pivo sva spila na Erjavčevi, dež naju v smeri ni dobil, po razglede bova pa prišla kdaj drugič.