AO Jesenice

V nedeljo sva se z Gorazdom odpravila v sosednjo Avstrijo. Med vožnjo po dolini reke Moll sva opazovala ogromne snežne zastave po vršacih, pa tudi v dolini so bili sunki vetra kar močni, saj je bilo na cesti polno vej in listja. V bližini vasice Stall, ki je izhodišče za Hochgrubenkopf, katerega smo obiskali pred mesecem,  je nastalo nekašno zatišje, zato se odločiva, da se povzpneva na nekoliko manj znani sosednji hrib- Torleck. Tura je bila pred dnevi predstavljena na Snežaku kot zelo lepa in samotna. S tem se vsekakor strinjava, saj sva bila na turi popolnoma sama, sosednji Hochgrubenkopf pa je bil deležen kar nekaj obiska. No, veter se je tekom dopoldneva umiril, oblaki so se razkadili in naredil se je prekrasen dan, le o novem snegu ni bilo ne duha ne sluha…nekaj zavojev puhca sva ujela šele nižje v gozdu. Veter pač naredi svoje.

Včeraj smo se Goran Z., Luka L. in jaz z Rafom odpravili na kratko dopoldansko, sproščeno, prelepo turo preko zahodne grape na Viševnik. Vreme je bilo idealno s komaj kaj vetra, oplazil nas je šele malo pod vrhom. Pogledi na sosednje gore prav tako “zlata” vredne! Nedeljski dan je potekal tako kot mora. Na koncu pa kot vedno analiza! 😉

V četrtek sva z Rokom šla preverit razmere v Teranovi smeri v Dolgem hrbtu. Ker Kamniško-Savinjske Alpe nam niso ravno najbližje gore, sva v smer vstopila šele okoli desete. Tako smo se idealno razporedili z drugimi, ki so bili že višje v smeri. Snega za plezarijo je dovolj, tudi led se najde, so pa nekateri klini precej visoko, ker jih zaradi malo snega ne dosežeš.

Za petek so napovedovali najlepši dan v tednu… je kaj boljšega kot preživeti ga na snegu – v hribih. Pa ta napoved ni veljala za Koroško, kamor smo se namenili, sonce se je namreč skrivalo za kopreno visoke oblačnosti. Pri iskanju ture sem upošteval, da bi bila predvsem bolj izi, se pravi kratka in manj naporna (Maja je krehala in stokala, da ni najbolj prava) in v oči mi je padel zanimiv hrib nad Falkersee (Rödresnock) s primernim izhodiščem (1600 m), da se bo dalo stopit direkt na smuči. Po uri in pol vožnje mimo Osojskega jezera smo parkirali in krenili – najprej preko ograje, nato potoka in končno v breg. Spodaj je bilo še prijetno, z malo pršiča (v senci), višje pa vse bolj zoprno, (trda) kloža in pomrznjen, star sneg. Presenetila je tudi precejšnja naklonina pobočja, kjer se ni smelo zdrsnit. Tako smo kljub srenačem precej po “jajcih” dosegli vrh, ki je prostoren in seveda zelo razgleden.

Spust je bil ena sama borba robnikov s poledenelim snegom. Pasti se ni smelo in to smo vsi upoštevali. No, vseeno je bilo zadovoljstvo po vrnitvi v dolino splošno in zadnji zavoj na analizo upravičen. Borbali smo: Novko, Erik, Maja, Andraž, Katarina, Raf

Nič kaj obetavno se ni začelo četrtkovo jutro v Innerkremsu. Najprej so naju, že pripravljeni na podvige, odgnali iz “privat” parkirišča na parkirišče za smučarje. Po ponovnem preobuvanju sva se le pognali v leve brege proti smučišču, ki pa za čuda ni bilo urejeno. Dočakalo naju je okoli 30 cm novozapadlega. Dobro, da sva kmalu ujeli špuro zgodnjegazečega domačina. Na razcepu za Gaipahohe (to je bil najin prvotni cilj) sva se odločili, da raje slediva narejeni špuri, kot crkneva nekje pod vrhom. Tako sva po varianti za pridne prišli na Zechnerhohe.

Smučanje z vrha je šlo po predirajoči kloži, niže dol pa je bilo preveč!!! že en malček ojuženega pršiča. Res preveč za tako naklonino. Kljub vsemu pa sva naredili nekaj lepih zavojev.

Skratka – lep dan – z nekaj zanimivimi pripetljaji.

Uživali Aleksandra in Maja