AO Jesenice

Danes smo Ksenija, Luka K., Miha N. in jaz izkoristili sončno dopoldne in šli v Pripravniško v Mali Mojstrovki. Po včerajšnjem večernem sprehodu do Brd, mi zgodnja ura ni ravno dišala, ampak glede na to, da je to bila zame prva grapa, je bilo treba stisniti zobe.

Že od parkirišča smo hodili z derezami, saj je celotna pot pomrznjena. Pri vstopu v grapo se vidi, da je MM oblegana vsak dan – danes smo bili za čuda eni redkih. Sicer pa razmere kar se tiča snega obupne – pomrznjen skalni skok. Če ne bi bili Ksenijina ženska trma in Lukova potrpežljivost tako močni, bi verjetno obrnili (bravo obema!).  Nad izstopom pa je ogromna opast, ki bo se bo, ko se bodo temperature dvignile, kmalu odtrgala – smrtno nevarno!

Drugače pa hvala za še eno izkušnjo in vse nasvete kako naj se v grapi obnašam – sigurno ni bila zadnja 🙂

• Cesta prevozna do Tinčkove koče (občutno potrebno zmanjšati hitrost na predpredzadnjem ovinku, drugače sledi kaj podobnega kot na sliki 1)
• Skozi suho rušje do sredine melišča brez derez (delno do pretežno kopno)
• Zgornja polovica melišča pomrznjena
• Višje v grapi »štapne«
• čas do vrha 2,5h
• Sestop po Južni grapi, pa na sedlo Šija

• krasna dodpoldanska turca z Brzim Urošem in Metodom
• 

  

  

  

  

  

  

  

  
  
• https://photos.google.com/photo/AF1QipMX7c085fXR1Zaju3q7dldQgukLGSMsG9xrbxOH

GAIPAHÖHE (2192m) – 1h50

• Snega dovolj od 1. parkirišča v Innerkremsu (cc 1.500nmv) in nevarnost plazov I => direktno po levi do vrha (zelo vetrovno)
• Blutige Alm koča ne obratuje, ravno tako ne sedežnica
• Podlaga za smučanje z vrha krasno trda
• Pod »Krvavo planino« pa skoraj pomladanski srenc

• Kratka a sladka turca z “možem” za preizkus…

Nedeljski dan smo šli Mare, Tufek in jaz pogledat skozi tunel Katschberg, v dolino, kjer je reka Mura še zelo v plenicah. Po prihodu v Reit je termometer okleval med -13 in -14 stopinjami, mi pa med tem al it iz avta ali ne. Pa smo, in se hrabro pognali v breg, ki nas je kmalu prisilil stopit s smuči (strmo in pa malo snega). Hitro smo bili spet na cesti, ki smo ji sledili z manjšimi odstopanji vse do pod planine Hiesleralm, kjer smo bili deležni prvih sončnih žarkov. Med malico smo naredili strateški plan za končni naskok na vrh Oblitzen, oz., kot se je kasneje izkazalo za bolj modro odločitev, na Muhrscharte. Pod grebenom se strmina precej poveča in veter je pred tednom ali dvema opravil izdatno svoje delo (zameti, klože in skoraj led na grebenu). Zato je šlo zadnji del vzpona na greben “peš”, kasneje dol pa brez problemov s smučmi. Dalje je bila smučarija po vseh sort podlage, v glavnem pa zelo zadovoljiva. Zanimivi hribi, ki jih bo treba še obiskat.

Pred dobrim tednom sva se z Urbanom odpravila na Stenar. Cesta do Vrat brez posebnosti, z lučkami na glavi pa sva iz Vrat krenila že okoli 6 ure. Hoja skozi gozd je smotana – živ led pokrit z listjem. Ko prideva ven iz gozda počasi ugasneva lučke in se zapodiva v strmino. Super razmere – ravno prav pomrznjeno in splazeno. Sonce naju obsije šele na vrhu sovatne – tu se na nekaterih mestih udira tudi do kolen, ampak ni take sile (mogoče se mi samo zdi, saj je Urban hodil naprej 😉 ). Celo pot hodiva brez vetra in sama – srečala sva samo enega smučarja. Da ne bi bilo preveč kičasto, na vrhu piha veter, zato sendvič pojeva nekaj metrov nižje. Povratek po isti poti proti avtu. Za vse smučarje – smučati se da skoraj do gozda, če imaš stare smuči in te zaradi kakšnega kamenja ne zaboli pri srcu.