AO Jesenice

Ob sto in eni ideji kam na dopust in kaj tam početi, ob covid omejitvah, spletnih prijavah, testih in cepljenjih ter različnih pogledih družinskih članov na način preživljanja prostega časa, sem se soglasno odločil,da bo lokacija letošnjega dopusta blizu Paklenice. Izhodišče je bil zapuščen zaselek Jusupi, nekaj minut oddaljen od vhoda v Malo Paklenico. Hiše, ki jih je kar nekaj desetletij razjedal zob časa, domačini počasi obnavljajo in preurejajo v apartmaje. No, zaenkrat sta tam le dva, to pa zagotavlja mir in uživanje v naravi le 15 min hoje do obljudene jadranske obale v vasi Seline.

Maja mi je že pred odhodom namignila, da so stene na severni in zahodni strani do 11 ure v senci in plezanje v kanjonu tudi na vrhuncu poletja ni nemogoče. In res je bilo tako. Potrebno je bilo samo naviti budilko in prav vsak dan smo splezali eno večraztežajko (Gospodari kiše 6a+ in Water song 6a+ z Janžem, Karabore 5c in Armadillon 6a s Saro ter Severno rebro 4b z Rujem). To je bila tudi njegova prva večraztežajna smer. Plavali smo še v reki Zrmanji in Krupi, veslali po Vranjskem jezeru, obiskali jamo Manito peč dve tri plažice na Paški strani in teden je minil kot bi mignil.

Ob povratku še dvakrat na Vršič (nova Intenzivka je res lepa smer) in v Male špice nad Mangrtskim sedlom (Gemini 5b in Na zdravje 6a) ter obisk super plezališča Prtovč…in dopusta je konec.

V soboto 24-tega smo se šli hladit v severno steno NŠG v smer Elisa. Naša pričakovanja niso bila visokoleteča, saj prav pogosto ne plezamo več takih zahtevnih smeri – skupaj smo Maja, Nanika in jaz le nabrali 166 let…

No, otvezeni in mežikajoč navzgor po steni, se zapičim v vstopne metre in prav prvi raztežaj ponuja najlepši del smeri. Moram reč, da smo vsi kar pošteno pljuvali v roke, na koncu smo bili le poplačani z res lepo plezarijo. Smer je vzorno navrtana, varna in blizu. Po povratku pod steno (2x spust po vrvi), je Maja rekla, da še nismo za stran vržt.

Včeraj sva se z Gregom (GRS Radovljica) odpravila proti Veliki Mojstrovki. Na ruzakih sva imela tudi cepin, saj nisva vedela kaj naju čaka na dostopu. Sta že dve zaplati snega, ki pa ju brez večjih problemov rešiš.

Smer je ena lepših klasik, kar pokonci in z malo ‘šodrastih cugov’. V smeri je veliko klinov, kakšen frend vseeno pride prav, ne smejo pa te zavesti štantje, ki jih je v smeri več kot bi jih bilo potrebnih. Meni najlepši del smeri se začne v zadnji tretjini smeri, naprej od znane prečke v levo in vse do vrha, saj za spremembo od drugih smeri dejansko priplezaš čisto na vrh, skala pa je tudi vrhunska.

Smer je kljub vijuganju levo-desno logična, v smeri sva bila sama, prav tako pa nisva srečala nobenega v drugih smereh.

Z Maticem sva hotela ta teden izkoristiti za plezanje v Dolomitih, pa vreme ni sodelovalo. Zato sva se v sredo v iskanju suhe skale odpravila na Vršič. Zaradi deževne noči in slabe napovedi sva se odločila za južno steno NŠG. Oblaki so se vozili čez prelaz, dežja pa ni bilo. Splezala sva Violinco, Karolinco in Intenzivko.

Danes pa sva se odpravila v tuja gorstva. Po uri in pol vožnje proti prelazu Pramollo in slabi uri dostopa sva vstopila v smer Via dei Finanzieri v severo-vzhodni steni Monte Cavallo di Ponteba. Dobrih 400 metrov dolga smer premore odlično skalo, strmo plezanje in večinoma udobna sidrišča. Zelo lepo se da nameščati premična varovala, zato je klinov zelo malo. Nekaj več jih je le v najtežjem raztežaju (VI), ki je zelo lep, konča pa se z rahlo delikatnim izstopom s slabšo skalo. Na vrhu stene naju je pričakala megla in kmalu je začelo še deževati. Sestopila sva čez vrh in po ferati hitro nazaj pod steno. Bilo je fajn.

V ponedeljek sva z Urošem splezala Slovensko smer v Triglavski severni steni. Izstopila sva čez Frelihovo polico do stika s Zimmer-Jahnom in nato po snežišču na rob stene. V sami smeri je Slovenska grapa v celoti zalita. Prečenje snežišča je neizogibno pod vstopom v Frelihovo prečnico in na izstopu iz smeri. Manjše snežišče pa je bilo vidno tudi v Prevčevem izstopu. Smer je lepa, zato jo vsako leto ponovim za kondicijo.

V četrtek pa sva s Petro iz AO Cerkno splezala novo smer Intenzivko v JV ostenju NŠG-ja. Smer na vstopu v Kamenkov kamin zavije levo v rahlo previsno poč, ki ti za začetek kar pošteno ogreje. Nato sledi plošči v levo do sidrišča. Sledi najtežji drugi daljši raztežaj, ki ima po mojem mnenju detajl takoj ko smer križa Pokljuško. Malo sitna prečka 6a in nato čez buhtelj tudi 6a, mogoče 6a+? v lepe plošče, ki te popeljejo na naslednje sidrišče desno od Pokljuške smeri. Zadnji raztežaj poteka po lepi poči nad rušjem rahlo desno. Na vrhu poči je še krajša kaskada in že se znajdeš na sidrišču. Smer je resnično vzorno navrtana, svedrovci so tam, kjer jih rabiš, Glede ocen tudi nimam pripomb tako kot so avtorji napisali drži. Mogoče malo pazljivosti pri izbiri obrimkov in stopov, v drugem raztežaju v detajlu čez previsek se mi je odkrušil kar dober grif.