AO Jesenice

V četrtek sva se z Gašperjem odločila it v višja nadstropja v smer Školjka (IV-V), ki vstopi na 2100 metrih. Če ne bi bilo tam gor res lepo, bi za 200 m smer parkrat premislil, predno bi se podal na dolg dostop na vrh Sovatne (je pa Stena Triglava na ogled ves čas).

Smer je primerna za jesenske dni – na dostopu ni prevroče, v sneri ni prehladno. Dokaj solidna skala omogoča sproščeno plezanje, ker pa je bolj za silo opremljena s svedrovci, je dobro imeti s sabo še kaj za zraven. S plezanjem zaključiš na prijetni izravnavi kakih 150 m pod vrhom Stenarja in v vremenu, kakršno je bilo v četrtek, se je odlično prileglo malo poležavanja. No, Gašper je še mladinc, pa je skoču še na vrh.

Sestop se tudi vleče in v Vratih sem že pošteno čutil “žnore” v kolenih. Težave smo omilili pri Aljažu in naredili dan popoln.

Mavrica življenja – spominska smer Nejca Sedeja, 115 m, 6a+/6b, S2, obvezna ocena 6a

V četrtek, 26. 8. 2021 sva z Lidijo v JV steni NŠG med splezala novo smer in jo v celoti opremila s svedrovci. Poimenovala sva jo Mavrica življenja – spominska smer Nejca Sedeja, pred leti tragično preminulega člana AO Jesenice. Vstop v smer je približno 20 metrov levo od Črnega panterja. Poteka v štirih raztežajih:

1.R,35m, 6a,8x,  poteka v dobri skali v ploščah,

2.R, 20m, 6a, 3x, čez manjši steber, nato v desno na varovališče

3.R, 25m, 5c, 4x in  ena sončna ura, poteka v ploščah in

4.R, 35m, 6a+/6b, 13x. Iz plošč nadaljujemo desno v zajedo, po njej naravnost gor, nato desno na steber in po njem do vrha raztežaja.

V smeri sva pustila še kakšen klin, ki je bil v pomoč pri opremljanju. Nad 3. štantom sva v kotu opazila zabit star klin z vponko. Prosiva, naj ostane na svojem mestu.      

Sestop iz smeri:

– v smeri so urejeni 30 m abzajli, vendar pri prvem abzajlu iz vrha smeri  je treba biti previden, saj te vrv pelje kakšne 3 m desno mimo naslednjega abzajla. Zato je bolj priporočljiv spust z dvojno vrvjo v dveh abzajlih.  

Punce iz AO Rašica tradicionalno organizirajo ženski tabor, ki sva se ga že lani z Marušo (AO Bohinj) rade udeležile. Letos je bil cilj Mokrine.

Zaradi slabše vremenske napovedi, so se Rašičanke odločile, da štartajo v soboto zjutraj, midve z Marušo pa sva izkoristili frej petek in se na pot odpravile že en dan prej. V večernih urah parkirava na Rudnigalm, prigurtnava vso opremo na ruzake in štartava proti bivaku Ernesto Lomasti (1900m). Kljub imenu kraja ‘Mokrine’ se nama v glavi poraja misel, če bova lahko kje natočili vodo, zato kompromisno vzameva več vode s sabo, v avtu pa pustiva armaflekse. ‘Sj v bivaku so zmeri kšne stare deke an?!’ Po dobri uri hoje prideva do lepega, prostornega – pa tudi praznega – bivaka. Hitro postane frišno, kmalu se zavijeva v spalke in preizkusiva udobnost novega lesa. Ponoči je padal dež, zato se nama zjutraj z odhodom nič kaj ne mudi. Okoli 9h štartava proti severni steni Trogkofla, na poti srečava Rašičanke, malo pokramljamo, kaj imajo v planu splezat in že nadaljujeva proti steni. Pregovor ‘če nimaš v glav, maš pa v nogah’ spet drži, tako da si enourni dostop podaljšava za še dobro uro. Dehidrirane prideva pod steno in splezava 350m dolgo smer Pilasto Nord (Nordkante). 14 cugov lepe pokončne plezarije ocene 4+ z nasvedranimi štanti. Hvala bogu v senci! V zadnjem cugu slišiva grmenje, tako da na vrhu smeri popokava hitro vse v ruzake in v dobri uri prideva do bivaka, kjer se že ob ognju grejejo ostale punce.

Splet okoliščin je nanesel, da v nedeljo nismo plezale, je bilo pa vseeno fajn, spoznala sem nove punce in pa verjetno smo me krive, da je danes grdo vreme ;).

Ta vikend sem bil na taboru KA v Krnici. Zbralo se je v vseh dneh 16 udeležencev. Iz našega ferajna sem jaz pomagal Mariji in Jasni pri izvedbi tabora, Matevž in Doroteja pa sta se tabora udeležila.

Z Matevžem se že nekaj časa meniva, da bi kaj splezala v Špiku, kjer še nihče ni bil. Izbrala sva Cizljevo smer, ki poteka po iz doline dobro vidni poči nad Orlovo glavo. Glede na vse zgodbe ki sem jih slišal o podorih in tezavnostih me je sicer malo skrbelo a se je izkazalo da so bile skrbi odveč. Smer je sicer zahtevna a je skala odlična in varovanja dovolj. Tip ture je podoben kot plezanje v Sfingi, ko imaš 600m šodra da prideš do težav.

začne se s strmimi ploščami, ki jim sledi 3 raztežaje še bolj strmih zajed in poči, nato pa sva po varijanti prečila v Krušicevo smer, kjer se stena položi, a je do vrha še daleč, težave pa ne presegajo pete stopnje. Po sedmih urah sva bila na vrhu, kjer sva dehidrirana sestopila po kačjem grabnu. Smer namreč poteka po vzhodnem razu in iman posledično precej sončno lego.

V soboto pa sva se po priporočilu Domna in Vesne podala v Centralno smer v Zadnjem Prisanku. Tudi o tej smeri sem slišal veliko zgodb, ki pa tudi tukaj ne držijo. Smer ima najboljšo skalo od vsega kar sem plezal v Julijcih, frendi in klini pa lepo prijemljejo. Podrta je edino prečka, ki pripelje v izstopni žleb.

Smer se začne položno, kmalu pa strmina naraste in prideš do prvih težav. Tu sem nadaljeval kar naravnost, ker me je zavedel klin s prusikom in namesto obvoza preplezal sistem previsnih poči, ki me je pripeljal nazaj v smer. Tako sva imela za kakšen + težje plezanje a je bilo precej lepo. Smer nato sledi počem in kaminom do druge police, kjer pa nato zavije v izstopni žleb, kjer čakajo natežja in najlepša in nastrmejša mesta. Plezanje me je tu spomnilo na Marmolado.

Vsekakor smer vredna ponavljanja, zahteva pa navezo, ki nima problemov v konstantnih šesticah. Pri sestopu sva pa naredila napako in sestopila skozi zadnje okno namesto po bližnjici (za katero sva izvedela pozneje) in si tako sestop podaljšala za uro in pol.

Za zadnji dan tabora je pa zmanjkalo kondicije in motivacije.

Že med tednom sva se z Gašperjem dogovarjala, da se gre v nedeljo sprobat Pocarsko na Grebencu. Jaz sem bila še malo skeptična, češ, še nikoli nisem bila v takih hribih, in prvič brez mentorja, Gašper pa je bil precej odločen v sam odhod, čeprav tudi sam še nikoli ni plezal celo smer kot prvi.

Kot ste že posumili, je Gašperjev “pejva” zmagal in danes sva že zelo zgodaj drvela proti Vršiču. 

Kratek vzpon in že sva pod steno. Odločiva se, da bova vstopila lepo počasi, zato se pred pričetkom še malo okrepčava in poklepetava, v vmesnem času pa naju dohiti naveza. Ker sta bila že izurjena, sva ju pustila naprej in tako kar nekaj časa čakala pod steno, da sta sotrpina odplezala naprej. Ves čas je namreč nekaj letelo dol, zato sva se previdno skrivala na varnem pod skalo.

Ko se je situacija umirila, sva se navezala in Gašper, kot prvi, je štartal svoj prvi cug. Plezarija je lepo tekla, kar naenkrat pa opazim, da imava še cca. 10m štrika. Prejšnja naveza je štant delala prej. Gašperja pokličem, mu povem, in sčasoma ugotovi, da je bil štant nekje skrit, zato se vrne in ga poišče. Ko mu uspe najti svedrovce, naredi štant in na vrsti sem jaz. Iskreno povedano je bila plezarija nekaj novega, saj se, za razliko od plezališč, tukaj skoraj vse maje, pa malo bolj strmo je bilo vse skupaj. Ampak super smer, prav prima za začetnike.

Uspešno sva napredovala, Gašper je odlično vodil plezarijo in varoval natančno po mojih začetniških in trdih merilih. 🙂

Na 4. štantu se nama je po nenavadnih okoliščinah, ki jih poznata samo Bog in ciganka, začel obračati štrik. Ne vem za ostale, ampak zame je bil to najtežji del plezarije, saj je bilo vse tako zavito, da so me roke bolele samo od napornega varovanja in razvozlanja vrvi. 

Tudi to sva uspešno rešila in se, kot bi mignil, znašla na vrhu. Zgoraj srečava še rojake iz AO Pot, iz Ljubljane. Izmenjamo par besed in odhitimo v dolino, saj je pričelo iz daljave grmeti. Tresla se je gora, rodila se je miš. Dežja ni bilo, plezarija ni bila tako strašna, kot je sprva zgledala in z Gašperjem sva vsak na svoj način dosegla nekaj novega! Jupi! 🙂

Za konec pa še na že poznano lokacijo, k Tičarjevemu domu, kjer sva naredila analizo in že pogledujeva k naslednjim podvigom.

Hvala Gašperju za trmo in Rafu, ki nama je priporočal smer.